Pomladni naliv je nenadoma prizadel mesto. Reka, ki je bila običajno mirna in prosojna, se je spremenila v bučajoč tok. Voda je nosila razbitine, veje, smeti – vse, kar je prišlo na pot. Ljudje so stali na mostu, skriti pod dežniki, in zaskrbljeno gledali navzdol: tok je bil tako močan, da niti odrasel človek ne bi zdržal v njem niti minute.
Med gledalci je stal 12-letni Leon Martin. Suhec, bos, v stari jakni, se je vračal iz šole, ko je zaslišal krike. Najprej je pomislil, da je komu slabo, potem pa je zagledal, da se v reki nekdo muči. Moški v temnem plašču in kravati se je oprijemal hloda, vendar ga je tok vlekel vse dlje, proti pečini.
„Pomagajte!“ je nekdo zaklical z mostu.
„Utonil bo!“ „Pokličite reševalce!“ so odgovorili drugi.
A nihče se ni upal skočiti. Nihče razen Leona. Odvrgel je nahrbtnik, skočil z ograje in se brez pomisleka vrgel v ledeno vodo. Ljudje so zavpili. Nekdo je poskušal ga zgrabiti za jakno, a ni uspel.
Voda je bila kot nož – mrzla, motna, težka. Leon je plaval, lovil sapo, dokler ni dosegel moškega. Ta se je komaj še premikal. Leon ga je zagrabil za ovratnik in ga z vso močjo vlekel proti obali. Dvakrat ju je odneslo, a fant ga ni spustil.
Na obali so stali ljudje: nekateri so snemali s telefoni, drugi so molili. Moškega so položili na tla in poskušali ga oživiti. Leon je drgetal, zobe mu je klopalo, oblačila so se mu prilepila na telo, a ni se umaknil. Ko so prišli reševalci, se je moški že zavedel. Odprl je oči in pred seboj zagledal fanta.
Dolgo je gledal, kot da ne verjame. Potem je zašepetal: »Ti… si mi rešil življenje…« Leon je samo prikimal. Ni razumel, zakaj ga rešeni tako čudno gleda – kot da se poskuša spomniti. Moškega so odpeljali v bolnišnico, dečka pa domov, kjer ga je mama, Anna Marten, objela in jokala, ne verjameč, da se je vse dobro končalo.
Čez dva dni je nekdo potrkal na vrata njihovega stanovanja. Na pragu je stal isti moški, zdaj v obleki, a z obvezano roko. Za njim je stal črn avtomobil. »Ti si bil na mostu, kajne? Leon?« je vprašal z toplim nasmehom. Deček je prikimal. Moški je iz notranjega žepa potegnil majhen usnjen etui in ga podal.
V njem se je lesketala značka. »Ime mi je Richard Holtzman, sem mednarodni policist,« je rekel. »Iskali smo tvojega očeta … več let. Izginil je med opravljanjem dolžnosti.« Anna je pobledela. Richard je nadaljeval: »Bil sem njegov partner. Tisti dan sem se peljal na sestanek, da bi ti izročil pismo.
Njegovo zadnje pismo. Vzel je iz žepa kuverto, ki je bila nekoliko zmečkana in vlažna, a skrbno posušena. Na njej je bil očetov rokopis: »Moje sinu Leonu.« Deček je otrpel. Richard mu je pogledal v oči in tiho dodal: »Če ne bi bilo tebe, Leon… to pismo nikoli ne bi prišlo do tebe.«
Solze so tekle po fantovem obrazu. Pismo je pritisnil k prsim, za oknom pa se je spet zaslišal šum reke – zdaj že miren, skoraj nežen.
Včasih usoda poveže življenja na način, ki ga ne moremo razumeti. Leon je hotel samo rešiti neznanca – a rešil je del svoje lastne zgodbe.
