Tisto noč je na kmetiji deževalo. Težke kaplje so bobnele po strehi skednja, veter je upogibal staro češnjo pri vratih. Sergej, kmet iz majhne vasi pod Penzom, je kot ponavadi obhodil gospodarstvo – preveril ograde, zaprl vrata, nahranil živali. Vse je bilo kot običajno, dokler ni zaslišal žalostnega mjavkanja izpod starega traktorja.
Posvetil je s svetilko in zagledal majhno mokro bitje, ki je drgetalo od mraza. Mačka. Breja. Trebušna, z razmršeno dlako, prestrašene oči, kot da prosi za pomoč. Sergej se je sklonil:
»No, lepotica … tukaj boš popolnoma izgubljena.
Prinesel ji je skledo mleka in malo toplega sena. Mačka se je najprej previdno umaknila, potem pa se je, kot da se je odločila zaupati, splazila v kot hleva in se zvila v klopčič. Tako je tudi ostala.
Sergej se je zbudil sredi noči – dež ni prenehal. V hlevu je bilo tiho, le občasno se je slišalo šibko mijavkanje. Zjutraj, ko je prišel preverit, kako se ima gostja, mu je zastalo srce:
poleg mačke so ležali majhni kepki – pet mačk.
Nasmehnil se je:
— No, zdaj nas je na kmetiji več.
Sergej jim je naredil škatlo, jo prekril s staro jakno in jo postavil bližje peči. Mačka, kot da bi razumela, da so ji tu veseli, ni bila več prestrašena in mu je celo dovolila, da jo boža.
A čudno se je začelo tretji dan zjutraj.
Kmet je opazil, da mačka ves čas izginja. Najprej je mislil, da gre samo po svojih »mačjih opravkih«. A ko se je to večkrat ponovilo, se je odločil, da jo bo spremljal.
Šla je čez vrt, potem ob ograji – naravnost do starega skednja, ki že dolgo ni bil v uporabi. Sergej je tiho šel za njo… in ko je odprl škripajoča vrata, je obstal.
Notri, na kupu stare slame, so ležali še mački – ne njeni! Divji, suhi, premraženi.
Njena mačka pa jih je grela. Po vrsti je hranila svoje in tuje mladičke, se prevračala med njimi kot skrbna mati, kot da bi razumela, da brez nje ne bodo preživeli.
Sergej je stal tiho.
„Ti si … sveta, ali kaj?“ je zašepetal.
Od takrat je začel hraniti vse. Mačka je v hišo prinašala divje mladičke, previdno, po enega, držala jih je za kožo. Čez nekaj dni jih je bilo devet. Ni delila nikogar na »svoje« in »tuje«. Vse je lizala, vse grela, ščitila pred mrazom in psi.
Sergej ni mogel gledati brez nasmeha. Na zaboj je celo postavil tablico:
»Dom matere Murke«
Sosedje so se smejali:
»Sergej, imaš mačji zavetišče?«
»Zakaj pa ne?« je odgovoril. »Poglejte: ljudje nimajo vsi dovolj srca za takšno stvar, ona pa je edina za vse.«
Čez mesec dni so mački zrasli, tekali po dvorišču, se vzpenjali po škornjih in lovili piščance. Mačka je ležala na soncu in ponosno opazovala svoj »vrtec«.
Nekega jutra pa je Sergej opazil, da je ni več. Izginila je. Vse mačke je pustila njemu, kot da je vedela, da bo z njimi zmogel.
Dolgo je čakal, iskal po okolici, a je ni našel. Zdaj pa vsak večer, ko gre na dvorišče, okoli njega teče devet progastih repov. In vsakič tiho reče:
»Hvala ti, Murka. Pokazala si, kaj je prava dobrota.«
