Hladen jesenski večer je padal na majhno vasico ob vznožju hribov. Megla je zemljo spremenila v lepljivo blato, veter pa je po ulicah pihal suho listje. Starec Robert Meyer se je vračal iz trgovine, zavit v star plašč, ko je pri ovinku k svojemu domu opazil temno kepo, ki je ležala kar na cesti.
Ustavil se je. Najprej je pomislil, da je to krpa. Toda krpa se je premaknila.
Iz blata se je dvignil gobec – oči, polne strahu in prošnje.
„Oh, ti ubogi,“ je zašepetal Robert in se sklonil. „Kdo te je pustil v takem stanju?
Pred njim je sedel pes, skoraj neprepoznaven pod plastjo blata in trnja. Celoten je trepetal, na tace je imel sled stare rane, dlaka je bila zapletena, ušesa pritisnjena. Robert je iz vrečke vzel kos kruha, ga odlomil in mu ga ponudil. Pes je neodločno pristopil, povohal in previdno vzel. Potem, kot da je razumel, da mu ta človek ne bo storil ničesar, je položil glavo na njegovo dlan.
»No, pojdiva, pojdiva,« je rekel starec, »se ogreva.
Doma je zakuril peč, na štedilnik postavil lonec z vodo. Pes je sedel pri vratih, se ni premikal, le oči so sledile vsakemu njegovemu koraku.
»Ne boj se, ne bom te dotaknil,« je nežno rekel Robert. »Zdaj se bomo umili in ugotovili, kdo si.«
Nalil je toplo vodo v kad in začel z njo sloj za slojem spirajoč umazanijo. Voda je hitro potemnela, pod njo pa se je pokazal drug pes. Ni bil potepuh, ni bil ulični pes. Dlako je imel gosto, zlato, nekoč negovano. Okoli vratu je imel star, skoraj obrabljen ovratnik z kovinsko ploščico.
Robert je prižmurlil oči, da bi razbral napis.
— Kaj imamo tu?..
S prstom je pogladil kovino in se ustavil.
Na ploščici, komaj berljivi pod praskami, je bilo vgravirano:
„Bim. Vas Brenner. Lastnik — Edward Meyer.“
Starec je umaknil roko, kot bi se opekel.
Edward Meyer… njegov sin.
Robert je dolgo sedel na stolčku in gledal psa, ki je zdaj ležal ob njegovih nogah in tiho cvilil v spanju.
Njegov sin je umrl pred tremi leti, ko se je vračal z dela po spolzki cesti. V avtu je bil z njim tudi njegov pes – zlati prinašalec Bim. Avto so našli v reki, prav tako Edwardovo truplo. Psa pa takrat niso našli.
A zdaj je ležala umazana, izčrpana, a živa, ob njegovih nogah.
Robert je pogladil njeno toplo glavo in solze so mu tekle po nagubanih licih.
»Gospod… Bim… si se vrnil?« je zašepetal. »Si me ves ta čas iskal?«
Pes je odprl oči, kot da je razumel vsako besedo, in mu počasi položil taco na koleno. Robert se je sklonil in jo objel, čutil, kako se v njem nekaj tiho lomi – bolečina, osamljenost, hrepenenje po sinu. Vse se je pomešalo.
Peč je prasketala, dež je bobnel po oknu, in v majhni hiši na obrobju vasi spet ni bilo tako prazno.
Od takrat je Bim vsak večer ležal ob Robertovih nogah, starec pa mu je glasno bral stare sinove pisma, kot da bi mu pripovedoval vse, kar mu ni uspelo povedati, ko je bil še živ.
Včasih je Bim dvignil glavo in pogledal gospodarju v oči – tako kot je nekoč gledal Edwarda.
In takrat je Robert vedel: vez med njima ni bila pretrgana. Pot domov je trajala tri dolga leta.
