To se je zgodilo sredi zime, v gorah nedaleč od Innsbrucka. Noč, snežna nevihta, sneg pada kot zid. Ceste so zasnežene, luči ugašajo pod sunki vetra in vse okoli je kot bela tišina.
Anna Weiss, 32-letna ženska v osmem mesecu nosečnosti, je sedela za volanom starega Forda in ga trdno držala z obema rokama. Njen mož Thomas je ostal v mestu – bil je na službenem potovanju, zato se je Anna odločila, da bo sama prišla do porodnišnice, ko so se predčasno začele popadke.
Prevozila je že polovico poti, ko je sneženje postalo tako močno, da ni bilo videti niti pokrova motorja. Kolesa so se vrtela v prazno, žarometi so iz teme izpostavljali le vrtince snežnega prahu. Anino srce je bilo vse hitrejše – ne le zaradi bolečin, ampak tudi zaradi strahu. Telefon ni imel signala, radio je molčal, okoli pa je bilo le bučanje vetra in bela norost.
In nenadoma…
Prav pred avtomobilom se je kot iz nikoder pojavil ogromen jelen.
Stal je na cesti, v snežnem metežu, z mogočnimi rogovi, pokritimi z ivjem, in jo nepremično gledal. Oči živali so se svetile v odsevu žarometov – kot dve jantarni svetilki. Anna je pritisnila na zavoro – kolesa so zdrsnila, avto je zdrsnil in zapeljal v jarek.
Udarec je bil mehak – v sneg. Toda motor je ugasnil.
Tišina. Samo tuljenje vetra in divje bitje srca.
Anna je poskusila zagnati motor – brez uspeha. In takrat jo je prešinila nova valovita bolečina v trebuhu.
„Ne, ne, samo ne zdaj …“ je zašepetala in se prijemala za trebuh.
Nenadoma se je spet nekaj premaknilo za oknom. Jelen se je približal. Njegovo dihanje je bilo vidno v hladnem zraku, para se je kadila kot dim. Z glavo je potrkal po steklu, kot da bi preverjal, ali je živa.
Anna je zaprla oči – zdelo se ji je, da bo izgubila zavest. A potem je zaslišala… zvok.
Nekje v daljavi je lajal pes.
Odprla je vrata in se komaj izvlekla ven. Sneg ji je padal v obraz, veter je bučal. Jelen je naredil nekaj korakov nazaj, jo pogledal – in se obrnil, počasi odšel po cesti.
Anna, ne da bi razumela zakaj, je šla za njim. Hodila je, se držala za trebuh, opotekala, padala v sneg, a nadaljevala pot. Jelen je hodil enakomerno, samozavestno, občasno se je oziral, kot da jo čaka.
Več
Igre za vso družino
Tako sta hodila deset minut, dokler se pred njima ni pojavila šibka luč.
Svetilka. Hiša.
Bila je stara gorska postaja, ki je bila pozimi zaprta, a tisto noč je tam prenočil en človek – upokojeni gozdar po imenu Josef Kramer. Slišal je lajanje svojega psa, odšel ven s svetilko in ni verjel svojim očem, ko je zagledal nosečo žensko, ki je hodila za ogromnim jelenom.
Pribegel je, ji pomagal priti do hiše, zakuril peč in po radijski postaji poklical reševalce. Čez eno uro je Anna že rodila. In prav Jožef je sprejel otroka – deklico.
Ko se je zjutraj snežna nevihta umirila in so reševalci prispeli do postaje, so prvo, kar so videli pri hiši, bile sledi jelena, ki so vodile naravnost do vrat … in izginjale v gozdu.
Anna je pozneje povedala, da ga ni videla v sanjah – medtem ko je hodila za njim, je čutila toplino in samozavest.
Pozneje je Jožef rekel:
— Pred desetimi leti je v teh krajih živel ogromen jelen, ki smo ga imenovali Varuh. Že dolgo ga niso videli… a očitno se je tisto noč vrnil.
Deklica so poimenovali Elisa — po nemški besedi Elch, ki pomeni jelen.
In vsako leto, ko pride zima in sneg pokrije gore, Anna s hčerko pridejo na tisto postajo. Dekle vedno gleda v smeri gozda in šepeta:
— Mama, poglej… tam je.
In nihče se ne čudi, če nekje daleč, na meji med snegom in borovci, zasveti silhueta velikega jelena z ivjem na rogovih.
