Zgodnje jutro v predgorju Karpatov. Med borovci se je še vedno dvigala megla, reka Čeremoš pa je šumela po nočni nevihti. Gozdar Elias Novak, petdesetletni moški z utrujenim, a prijaznim obrazom, je hodil po poti in preverjal, ali po nevihti niso padla drevesa na ceste. Zrak je dišal po vlažni zemlji in smoli, pod nogami pa je škripala blato.
Ko je hodil ob starem rečnem koritu, je nenadoma zaslišal čuden zvok – kot da bi nekdo ihtel. Ni bil človeški jok, pa tudi ne povsem živalski. Elias se je ustavil in prisluhnil. Skozi meglo je prišel tih, pretrgani stok.
Prebijal se je skozi grmovje, dokler ni prišel do velike luže in zagledal konja. Divjega, suhega, z blatom po trebuhu. Njena noga je bila stisnjena pod mogočnim deblo, ki ga je podrla nevihta. Žival je trepetala, oči so ji sijale od solz in strahu. Z vsakim poskusom, da bi se iztrgala, je drevo še močneje stiskalo njeno kopito.
Elias je obstal. Pred njim je stalo bitje, ki se običajno izogiba človeku – ponosna gorska kobila, potomka divjih karpatskih čred. A zdaj ga je gledala kot svojo zadnjo upanje.
»Mirno, punčka … mirno,« je tiho rekel, prizadevajoč si govoriti čim bolj nežno.
Približal se je, slekel jakno in ji jo položil na gobec, da se ne bi upirala. Pograbil je vejo in poskušal podpreti težko telo, a se ni niti premaknilo. Nato je stekel k avtu po vrv in lomilko.
Minute so se vlekle kot večnost. Ko se je vrnil, se konj skoraj ni več premikal – dihanje je postalo hripavo, oči so bile napol zaprte. Elias si je ugriznil ustnico, zabodel kljuko pod drevo in začel vleči. Žile so se mu napele, roke so se mu tresle. Blato je špljuskalo pod škornji, pot mu je curkalo po obrazu.
Pri tretjem poskusu se je deblo premaknilo. Konj se je zganil, a spet padel. Elias se je približal, z vrvjo povezal drevo, jo pritrdil na odbijač avtomobila in vklopil prestavo. Motor je zagrmel – drevo se je končno premaknilo.
Pobegnil je k živali in ji osvobodil nogo. Na koži je bila globoka rana, vendar je bila kost cela. Elias je vzel prvo pomoč, rano izpral in jo obvezal. Ves čas se konj ni upiral – kot da je razumel, da ga rešuje.
Ko je končal, je dvignila glavo in tiho zaržala – komaj slišno, z neko človeško hvaležnostjo.
Elias je ostal z njo do večera. Nosil je vodo iz reke, odganjal muhe, ji tiho govoril, kot bi bila stara prijateljica. Potem, ko je sonce zašlo za gore, je konj previdno vstal. Naredil je nekaj korakov in se nenadoma ustavil. Pogledal ga je z dolgim, prodornim pogledom.
Približala se mu je in ga z glavo potipala po rami. Elias je zamrl – občutil je toploto, dihanje in nenadoma razumel: to ni samo žival. To je živa duša, hvaležna za rešitev.
Naslednji dan se je vrnil na isto mesto, da bi preveril, ali ni odšla daleč. A konja ni bilo. Le sledovi kopit ob vodi.
Minil je teden. Elias je že skoraj pozabil na ta dogodek, ko je ponoči v gozdu izbruhnil požar. Strela je udarila v suho smreko in plamen se je hitro razširil po vetru. Gozdar je odšel prvi – z lučjo in radijsko postajo. Veter je pihal dim, veje so pokale. Poskušal je rešiti živali, a sam je ostal ujet: drevo je padlo in prekrilo pot.
Nenadoma se je iz dima zaslišalo znano ržanje. Skozi ogenj, kot iz same teme, se je pojavila tista konjica. Oči so ji žarele od vročine, griva je bila prekrita s pepelom. Približala se je, glasno prhnila in – kot da bi razumela, kaj mora storiti – stekla v smeri proseke. Elias je kašljal in ji sledil.
Konj je tekel enakomerno in se oziral, kot da ga vodi. Tako sta prišla iz ognjenega kroga – naravnost do potoka, kjer je bilo varno. Ko so prišli gasilci, je Elias stal ob vodi, poleg njega pa njegova rešiteljica.
Kasneje jo je poskušal najti. Vpraševal je pastirje, preiskoval polja, postavil kamere – a je ni več videl. Le občasno, ponoči, je v daljavi slišal tiho ržanje in na pobočju videl silhueto – ponosnega konja, ki se je lesketal v mesečini.
In vsakič je pomislil:
„Včasih se hvaležnost ne izraža z besedami. Izraža se z dejanji, ki jih ni mogoče razložiti.“
