V mirnem mestecu nedaleč od Salzburga je živel starejši moški po imenu Henry Vogel. Več kot štirideset let je delal kot poštar. Živel je skromno, redko je zapuščal dom in zvečer je sedel za starim lesenim mizom – razvrščal in prešteval kovance.
Bakrene, srebrne, obrabljene in bleščeče – vse jih je imel rad. Pod tlemi njegove majhne hiše so stali vrečke, napolnjene z drobižem. Sosedje so se šalili, da Henry verjetno želi priti v Knjigo rekordov ali si zgraditi »kovinski palačo«. On se je le nasmehnil in rekel:
»Preprosto mi je všeč njihov zvok. Drobni denar se nabere v nekaj večjega.«
Minila so leta. Nihče ni vedel, koliko kovancev ima, dokler mu po sedemdesetem rojstnem dnevu lokalna banka ni pomagala vse prešteti. Rezultat je vse osupnil – več kot pol milijona kovancev v skupni vrednosti več kot dvajset tisoč evrov!
Toda to, kar je Henry storil potem, je presenetilo celo mesto.
Namesto da bi kupil avto, prenovil hišo ali se odpravil na potovanje, je storil nekaj povsem drugega. Henry je prišel v lokalno šolo, kjer je nekoč študiral, in vprašal ravnatelja, koliko bi stalo zgraditi novo otroško igrišče in majhno knjižnico za učence.
Naslednji dan je tja pripeljal voziček, poln vrečk, napolnjenih z kovanci.
„Ti kovanci so čakali na svojo priložnost,“ je rekel. „Naj zdaj služijo otrokom.“
V enem mesecu se je šolsko dvorišče spremenilo – pojavile so se nove gugalnice, tobogani, klopi in udoben kotiček za branje. Na steno so obesili tablico:
»Darilo od Henryja Fogelja – človeka, ki je verjel, da lahko tudi majhne stvari veliko spremenijo.«
Ko so ga novinarji vprašali, zakaj je to storil, je odgovoril:
»Denar je le kovina. Dobro pa ostane dlje.«
