Na hladnem jutru ob obali Islandije so ribiči opazili čudno sivo tvorbo na obzorju. Najprej so mislili, da je to ledeni gorec ali razbitine ladje, a ko so se približali, so spoznali, da je pred njimi ogromna modra kit, ki jo je morje izvrglo na obalo. Največje bitje na planetu je ležalo nepremično na pesku, njegovo telo se je počasi zibalo v valovih, nad površino pa se je dvigala lahka para.
Kit je bil ogromen – dolg več kot 25 metrov in težak okoli 150 ton. Najbolj pa jih je zaskrbel vonj – ne običajen vonj morja ali gnijoče ribe, ampak nekakšen kovinski, čuden kemični vonj, kot da bi nekaj gorelo znotraj.
Biologi iz Reykjaviškega morskega inštituta so prispeli čez nekaj ur. Pričakovali so običajno obdukcijo – saj primeri izplavljenih kitov niso redki. A že po nekaj minutah je postalo jasno: ta primer ni podoben nobenemu drugemu.
Ko so znanstveniki odprli želodec, v njem niso našli običajnih ostankov kalmarjev ali rib, ampak nekaj trdega in hladnega, kar je odsevalo kovinski lesk. Predmet ni bilo lahko izvleči – bil je velik in prekrit z debelo plastjo soli in alg.
Ko so najdbo očistili, so vsi zamrli. Bil je del starinskega krmila – z medeninastimi vstavki in vgraviranim napisom »Aurora, 1892«. Poleg so ležali koščki vrvi, kos bakra in … človeški čevelj, ki je bil zataknjen med vlakni želodca.
Znanstveniki niso mogli verjeti. Kako so se v telesu kita znašli ostanki ladje iz 19. stoletja?
A ena podrobnost je bila zmedena – kovina ni bila tako korodirana, kot bi morala biti po stoletjih pod vodo. Zdelo se je, kot da so predmeti ležali v oceanu le nekaj mesecev.
Tri dni kasneje, ko so se pripravljali na prevoz trupla, je eden od pomočnikov opazil bleščeč valj, ki je bil zataknjen med gubami želodca. Bil je zapečaten in presenetljivo dobro ohranjen. Notri je bila debela kapsula s pergamentom.
Na njem je bilo z roko, ki je trepetala, napisano:
„Poslali so nas po najdbo, o kateri nihče ne sme izvedeti. To ni ekspedicija. To je krinka.
Če ste to našli, ne odpirajte.
Oprostite nam.“
Podpis: Kapitan Erich K. Müller, 1892.
Ko je informacija pricurljala v medije, je svet eksplodiral.
Časopisi so pisali:
„Kit je pogoltnil sledi tajne nemške ekspedicije!“
„Kaj je skrivala misija ‚Aurora‘?“
„Biologi so v modrem kitu našli sporočilo iz 19. stoletja!“
Toda čez nekaj dni so laboratorij, kjer so hranili najdbe, nenadoma zaprli. Vso dokumentacijo so odvzeli neznanci v vojaških uniformah. Znanstvenike so prisilili, da so podpisali sporazum o nerazkritju.
Od takrat nihče ni videl valja in krmila. Ribiči, ki so prvi odkrili kita, so pripovedovali, da jih neznanci spremljajo, neke noči pa je nekdo priplul do obale in odnesel kosti, ki so ostale po obdukciji.
Čez nekaj tednov je eden od raziskovalcev anonimno objavil posnetek, narejen na diktafon. Na njem je bilo slišati njegov glas, ki je trepetal od strahu:
„Pogledal sem v čevelj… notri je bila bakrena ploščica z napisom: ‚Aurora Project. Classified.‘
To ni naključje. To ni samo ladja. To je opozorilo.“
Zdaj o najdbi molčijo. V poročilih piše le o „neznanih kovinskih predmetih v telesu morskega sesalca“.
Tisti, ki so vse videli na lastne oči, pa so prepričani: ta kit ni pogoltnil le razbitin ladje – postal je zadnji varuh skrivnosti, ki je človeštvo ne bi smelo odkriti.
