To se je zgodilo konec januarja, ko so močni snežni meteži prizadeli severno Finsko.
Zvečer se je Leon Hartman, 42-letni inženir, vračal domov iz podeželske hiše skupaj s svojim zvestim psom, labradorcem po imenu Rocky. Mraz je ščipal v obraz, sneg je padal kot zid, vendar je bil moški miren: hodila sta po znani poti čez zasneženi hrib, ki je vodil do avtoceste.
Vendar se je v trenutku vse spremenilo.
Na pobočju se je zaslišal gluh pok – in preden je Leon razumel, kaj se dogaja, se je z vrha odtrgal ogromen sloj snega. V sekundi ju je lavina pokrila in ju pokopala pod seboj.
Leon ni uspel niti zakričati.
Sneg ga je pritisnil k tlom in mu onemogočil gibanje. Okoli njega je bila tišina in tema. Dihati je bilo nemogoče, zrak se je hitro izčrpaval.
Poskušal je osvoboditi roke, a sneg je postajal vse gostejši. Panika ga je obhajala, ko je nenadoma skozi debelo plast snega zaslišal šibko cviljenje.
Bil je Rocky. Pes je bil stisnjen na strani, a se ni vdal. S kremplji je praskal po gostem snegu, s taco je krčevito kopal navzgor.
Leon je razumel: če ju lahko kdo reši, je to samo njegov pes. Slišal je, kako Rocky izkopava sneg, kako težko diha, vendar ne preneha.
Minile so dolge minute. Z vsakim vdihom je postajalo težje. Toda nenadoma je od zgoraj prodrl tanek žarek svetlobe – pes je naredil luknjo in se prebil na prosto.
Roki ni pobegnil. Ponovno je skočil na mesto, kjer je ležal njegov gospodar, in začel kopati nazaj, širil prehod, dokler ni do Leona prišel svež zrak.
Ko je prišel na površje, je pes sprožil alarm – glasno, obupano, kot da bi klical ljudi. Njegovo lajanje so slišali delavci, ki so se peljali s snežnim traktorjem.
Roki je pritekel k njim, jih vlekel za rokave, tekel naprej, se obračal in jih vodil k pobočju.
Čez nekaj minut so našli mesto podora in opazili jamo, ki jo je izkopal pes. Ljudje so začeli odstranjevati sneg z lopatami – in kmalu so zagledali roko. Leon je bil izvlečen – izčrpan, modrikast od mraza, a živ.
Ko se je zbudil, je najprej objel svojega Rokija.
Pes je ležal ob njem, tresel se od mraza, a se ni niti za korak oddaljil od svojega gospodarja. Njegova dlaka je bila prekrita z ivjem, oči so bile utrujene, a svetle, polne predanosti.
Kasneje je Leon novinarjem povedal:
„Če ne bi bilo njega, me tu ne bi bilo. Ni samo moj pes – je moj rešitelj.“
Zdaj v njihovem majhnem mestecu Oulu o njiju govorijo kot o junakih.
Na parceli blizu hiše je Leon postavil tablo:
„Tu živi Rocky – pes, ki je premagal sneg.“
In vsakič, ko se za oknom začne snežna nevihta, se Leon nasmehne. Saj ve: prava zvestoba lahko stopi tudi najhladnejši led.
