Vse se je začelo kot običajno jutro. Metro, 8:20, vagon je poln – nekateri pijejo kavo, drugi gledajo v telefon, tretji spijo stoje. Marija se je mudila v službo in kot vedno stala pri vratih – tam je manj gneče in bližje izhodu. Niti opazila ni, kako je vlak zapeljal v predor, ko je luč nenadoma zamigotala in ugasnila.
Vlak se je ustavil med postajama. Najprej so vsi molčali – no, to se zgodi. Toda ko je minilo pet minut, deset, luč pa se ni prižgala, so ljudje začeli postajati nervozni. Vonjalo je po prahu, zavorah in še čem drugem … čudnem.
In nenadoma je Marija zaslišala piskanje. Tanek, prodoren, kot da se nekdo praska pod tlemi. Pomislila je, da se ji je zazdelo. Toda piskanje se je ponovilo, nato pa je izpod sedeža pomignil rep. Eden. Potem drugi. In čez nekaj sekund je po vagonu stekla podgana.
Nekdo je zakričal, nekdo je poskočil na mestu. A to še ni bilo vse. Iz špranj med sedeži, izpod gumijastih tesnil, iz kotov so začele prihajati na desetine sivih teles. Podgane. Majhne, velike, sijoče od vlage, z dolgimi repi, ki so šumele s taco po linoleju.
Nekdo je udaril po vratih – zaklenjena. Vlak je stal miren, zveza ni delovala. Panika je naraščala, ženske so kričale, moški so tolkli po oknih. Podgane so tekale ob stenah, skakale na sedeže, se potikale med nogami.
Ena se je povzpela na neko torbo – in zasikala, pokazala zobe.
Marija je obstala, pritisnjena ob steno, in šele takrat opazila starca v kotu. Ni se premikal, ni panikaril – samo tiho je šepetal:
– Vedno pridejo, ko nimajo kaj jesti…
— Kaj ste rekli? — je vprašala s tresočim glasom.
— Metro je staro, — je nadaljeval, — pod tirnicami živijo tisoči. Ko se promet ustavi, gredo proti svetlobi.
In v tem trenutku se je svetloba resnično vrnila. Jasna, ostra. Podgane so zamrle. Potem so se vse naenkrat kot na ukaz pognalo v eno smer – tja, kjer so se vrata rahlo odprla. Izginile so v temi tunela. Za seboj so pustile tišino, vonj po vlagi in po tleh razmetane listke papirja.
Čez minuto so se vrata odprla in ljudje so se brez oziranja izlili na peron. En moški je izgubil telefon, vendar se ni odločil, da bi se vrnil po njega.
Marija je izstopila zadnja. Preden je izstopila, je pogledala v kot – starca ni bilo več. Samo prazen sedež, pod njim pa majhen srebrn žeton z vgravirano podgano.
Od takrat, ko hodi po podzemnih prehodih, včasih sliši tisti isti pisk – in vedno pospeši korak. Ker zdaj ve: nikamor niso izginili. Samo čakajo, da se luči spet ugasnejo.
