Sonce je zahajalo za vrsto temnih smrek, ko je Mihail, gozdar z 30-letnimi izkušnjami, zaslišal šibek, skoraj žalosten jok. Ustavil se je in prisluhnil. Jok je prihajal z zamrznjenega jezera – in zvenel je, kot da ne pripada tropu, ampak enemu samemu – obupanemu bitju.
Mihail je šel v smeri zvoka. Sneg je škripal, dih je žgal mraz. Ko so se drevesa razmaknila, je zagledal jezero – in tisto, kar mu je povzročilo srčni napad.
V samem središču ledu je bila luknja, led okoli nje pa razpokan. In poleg, napol v vodi, je ležal volk. Prednje tace so se tresle, ko je poskušal ostati na ledu. Voda okoli njega je bila temna od krvi. Taca je bila v rjavi pasti.
Volk ni več tulil. Samo tiho je dihal – in gledal človeka.
– No, brat… – je tiho rekel Mihail. – Želiš živeti? Potem ne delaj neumnosti.
Na pas je privezal vrv, drugi konec pa na borovec. Led je škripal ob vsakem koraku. Volk je dvignil glavo, a ni niti poskusil zavreščati – ni imel več moči. Mihail se je ulegel na trebuh, se približal, vrv vrgel na volkovo taco in jo počasi potegnil.
V istem trenutku je led pod njim rahlo zaškripal. Zamrl je. Potem je še enkrat potegnil. In zver se je znašla na trdnem ledu.
Oba sta se zgrudila na obalo. Volk je težko dihal in zaprl oči. Mihail je videl, kako se je kri v rdečih madežih razlila po snegu.
– Vse, vse… Naprej bom sam.
Zver je odnesel v hišo – na stari odeji, kot ranjenega psa. Peč je gorela, vonj po smoli je napolnil sobo. Mihail je previdno odprl past, opral rano in jo obvezal. Volk je cvilil, a se ni upiral.
— Potrpi. Če umreš tukaj, vsaj ne boš v snegu, — je godrnjal, a njegove roke so bile mehke.
Noč je bila dolga. Volk je težko dihal, včasih je tiho tulil v spanju. Mihail je sedel ob peči, pil zeliščni čaj in razmišljal: »Kaj delam? Prinesel sem zver domov… Stari bedak.«
A zjutraj je volk odprl oči.
Ni renčal. Samo molče gledal. Dolgo. Potem pa je počasi, s težavo, potisnil nos v dlan gozdarja. Skoraj neopazno.
Dnevi so minevali. Volk je malo jedel, pil vodo, ležal ob peči. Včasih, ko je Mihail čistil puško ali žagal les, je zver tiho opazovala. V očeh ni bilo več jeze – samo utrujenost in… nekaj podobnega hvaležnosti.
Sedmi dan se je volk dvignil. Približal se je vratom. Mihail jih je odprl.
Na ulici je ležal svež sneg. Volk je naredil korak. Obrnil se je.
Mihail je pokimal:
— Pojdi. Tajga te čaka. Ne bom te zadrževal.
Volk se je še za trenutek zadržal… in izginil v gozdu.
Minil je teden. Zjutraj, ko je Mihail sekal drva, je zaslišal znan zvok. Ne enega, ampak več glasov. Vok. Globok, dolg. Odšel je do gozdnega roba.
Na robu gozda, med jelkami, je stala čreda. Vodja – siv volk z obvezano taco – je gledal naravnost vanj. Bil je on.
Čreda je stala mirno – ni napadla.
Vodja se je približal. Do samega roba snega ob hiši. Nizko, skoraj neopazno, je sklonil glavo.
Potem se je obrnil. In skupaj s čredo izginil v zimskem gozdu.
Mihail je dolgo stal nepremično. Potem je tiho rekel:
– Hvala tudi tebi.
Od tiste zime nihče več ni videl volkov v bližini vasi. Nihče ni več slišal nočnega tuljenja pod okni. Lovci so se pritoževali, da je čreda odšla daleč na sever.
A vsako zimo, ko je prvič zapadel sneg, je Mihail odšel k jezeru, kjer je nekoč počil led, in gledal v gozd.
Ker nekje tam, med borovci in snegom, je živel volk, ki mu nekoč ni ugriznil roke … ampak si je zapomnil njeno toploto.
