Že dolgo smo sanjali, da bi videli Alpe – prave, zasnežene, bleščeče vrhove, ki jih vidiš samo na razglednicah. Jaz, Emil Hofman, in moja punca Larisa Rein, še dva naša prijatelja – Mario Karvero in Sofija Lindström – smo v Münchnu najeli avto in zgodaj zjutraj odšli, da bi ujeli prve sončne žarke nad avstrijskimi gorami.
Dan se je začel idealno. Sivo nebo se je postopoma svetlilo, cesta se je vila med vasmi, kjer so hiše okrašene z rezbarijami, krave pa so se leno odpravile na pašo. Smejali smo se, vklopili glasbo, pili vročo kavo iz termosa in načrtovali, kako se bomo sprehajali po ledenikih.
„Če bomo imeli srečo,“ je rekel Mario, medtem ko je gledal v zemljevid, „bomo pravočasno prispeli do žičnice in dočakali sončni vzhod nad vrhovi.“
A gore so se približevale hitreje, kot smo pričakovali, in z njimi tudi megla. Najprej rahla, srebrna, potem gosta, bela, kot bi vanjo vlili mleko. Cesta je postala ožja, serpentine pa strmejše. Izklopili smo glasbo. Celo motor se je zdel glasen.
»Emil, bodi previden,« je tiho rekla Sofija. »Tu pogosto padajo kamni.«
Čez nekaj minut se je dež spremenil v mokri sneg. Asfalt je bleščal kot ogledalo. Zmanjšal sem hitrost. Toda za ovinkom nas je čakalo nekaj, česar nihče ni uspel videti.
Odleteli smo.
Kolesa so izgubila oprijem s cesto, avto je močno zaneslo v stran. Počutil sem se, kot da nas je nekdo potisnil z nevidno roko. V ušesih sem slišal samo Larisin krik. Volan mi je iztrgal iz rok in vse okoli mene se je spremenilo v zamegljen vrtinec stekla, snega in kovine.
Udarec.
Avto se je prevrnil, z zadnjim delom trčil v rob ceste, se spustil po pobočju in obtičal med dvema kamnoma, ležeč na boku. V notranjosti je dišalo po bencinu, prahu iz varnostnih blazin in krvi.
»Vsi živi?!« je zakričal Mario.
Larisa je jokala, a prikimala. Sofija se je držala za bok – po roki ji je tekla kri. Zdrznil sem se – pas mi je zarezal v prsi, a bil sem pri zavesti. Avto je škripal, veter je pihal skozi razbito okno, zunaj je bila bela megla in tišina.
»Moramo ven,« sem tiho rekel, čeprav so mi šklepetali zobje. »Avto se lahko vname.«
Mario je s kolenom izbil ostanke stekla. Odprl sem vrata navzgor – zdaj so postala strop. Hladen zrak mi je udaril v obraz. Pomagali smo si drug drugemu izstopiti – eden po eden, počasi, previdno, v strahu pred novim podorom.
Zunaj je bilo še huje.
Stali smo na ozki zemlji nad prepadom. Spodaj je bil temen gozd in strmina. Avto sta čudežno držala dva ogromna kamna. Snežilo je vse močneje, ceste skoraj ni bilo več videti. Telefona – povezave ni bilo.
»Če v naslednji uri ne pridemo do ceste,« je rekel Mario in pogledal Lariso, »bomo tu zmrznili.«
»In kam naj gremo?« je z drhtečim glasom vprašala Sofija.
Pogledal sem navzgor na serpentine – tja, kjer je v megli izginjala cesta.
»Nazaj,« sem rekel. »Po sledeh pnevmatik. Od tu smo prišli.«
Hodili smo počasi, se oprijemali ograje, ki je skoraj ni bilo več. Sneg je rezal kožo, čevlji so drseli. Avtomobila zadaj ni bilo več videti – kot da ga nikoli ni bilo.
Zdelo se, da je minila večnost, a v resnici je minilo le dvajset minut, ko so se v daljavi pojavili žarometi. Avtomobil. Zamahnili smo z rokami. Žarometi so se ustavili. Iz avtomobila je izstopil moški – visok, z gosto brado in prijetnim naglasom.
„Mein Gott… ste v redu?“ je rekel.
Imenoval se je Josef Steiner in je živel v bližnji hiši. Posadil nas je v svoj avto, nam dal odeje in vroč čaj.
»Imate srečo,« je tiho rekel. »Na tem odseku se mnogi niso vrnili.«
Obrnil sem se k prijateljem. Vsem so se tresle roke. Larisa se je tiho stisnila k meni.
Odpeljali smo se gledat gore. A zdaj se nam niso več zdele lepe. One so gledale nas.
