Jutro je bilo mirno, tiho in na videz običajno. Noseča Marta (ime lahko po potrebi zamenjamo) je pakirala stvari za porodnišnico – do roka je ostalo le še dve tedni. Mož je bil v službi, hiša pa je stala na predmestni ulici, kjer so se vsi poznali po imenih. Ravno je postavila čajnik na štedilnik, ko je zaslišala kričanje z ulice.
Najprej je bilo slišati lajanje psov. Potem je prišel oster vonj dima. Nato je bilo slišati otroški jok.
Pobegnila je na ulico in videla, da je hiša sosedov v plamenih. Streha je že gorela, okna so pokala od vročine. Sosedov – staršev – ni bilo doma: odšli so v polikliniko po mlajšega otroka. Notri je bilo šest njihovih otrok, najstarejši je bil star deset let, najmlajši tri.
Ljudje so se začeli zbirati, klicali gasilce, a vsi so samo kričali in jokali: »Tam so otroci!«. Nihče si ni upal vstopiti – plameni so že švigali navzven.
In takrat je Marta … preprosto stekla.
Ni razmišljala. Niti o sebi, niti o otroku znotraj. Samo o tem, kako ji je včeraj fant s pegami mahal iz okna. Kako ji je deklica s kitkami podarila poljske rože. Z rokavom si je zakrila obraz in planila noter.
Vse je bilo kot v nočni mori: dim je pekel oči, stene so pokale, tla so na nekaterih mestih že gorela. Na tip je našla prvega otroka – jokajočega na stopnicah. Ga je odnesla ven. Se vrnila. Potem še enkrat. In še enkrat.
Štirikrat je vtekla v hišo. Dim je bil gost kot megla. Petič je za sekundo izgubila zavest, se naslonila na steno in zaslišala, kako je znotraj nekaj gluho padlo.
»Ne hodi noter!« so kričali ljudje. »Umrla boš! Si noseča, premisli si!«
Ampak ona je spet odšla. Šesti otrok – najmlajši – se je skril pod posteljo. Ona ga je potegnila ven, ga pokrila s svojo jakno in odnesla na ulico.
Takoj po tem, ko je odšla, se je v tej sobi zrušil strop.
Odnesli so jo v rešilca. Otroci so živi, v sajah, prestrašeni, a nepoškodovani. Ona je pri zavesti, a z opeklinami, oparjenim grlom in močnimi bolečinami v trebuhu.
Zdravniki v sprejemni sobi so tekali, kapljice, kisik, kisikova maska, svetloba lamp. Prosila je samo eno:
„Je z mojim … z otrokom vse v redu?
Zdravniki so se pogledali.
Čez uro je eden od njih pristopil k njej.
„Poslušajte… vaš otrok…“ – umolknil je, iskal besede. „Popolnoma je nepoškodovan. Srčni utrip je kot pri donošeni otroku. Ni stresa, ni hipoksije. Tako… je nemogoče po takem dimu.“
„Torej… je vse v redu?“ je zašepetala.
A zdravnik je zmajal z glavo.
»Niste razumeli. Obnaša se, kot da je pravkar… zaspal. Ni strahu. Ni pospešenega srčnega utripa. Sploh se ni odzval na vaše napade dušenja. In veste, kaj je čudno?« se je rahlo stresel. »Na ultrazvoku se je… smejal.«
Ona je zamrla.
Kasneje je medicinska sestra priznala: ko so opravljali pregled, se otrok ni samo smejal – držal je roko na prsih. Kot da bi … nekoga varoval.
Naslednji dan, ko so gasilci končali pregled hiše, je eden od njih rekel:
— V otroški sobi, pod posteljo, kjer je našla mlajšega fanta… stene skoraj niso pogorele. Kot da bi nekdo zaščitil ogenj.
Martu so odpustili iz bolnišnice čez tri dni. Vseh šest rešenih otrok jo je pričakalo pred bolnišnico – z šopkom poljskih marjetic. Najmlajši je pristopil in rekel:
– Teta … fant, ki je bil z vami v ognju, je rekel, naj ne jokamo. Rekel je: »Ona nas bo rešila.«
– Kateri fant? – je vprašala.
– No… tisti, ki je bil v belem. Ga niste videli? Stal je poleg vas.
Njeno srce se je ustavilo.
Potem so ji zdravniki, babice in soseda povedali: otrok se je rodil miren. Ni jokal. Samo gledal je. In kot da je prepoznal vse, ki jih je rešila njegova mama.
Ko so ji ga prinesli v naročje, je opazila, da je v njegovih drobnih prstih ležal ožgan leseni križ. Takšen je nosil starejši sosedov fant. Toda njegov križ … je zgorel.
