Avtobus št. 214 je iz mesta odpeljal ob 6:40 zjutraj. Ljudje so zehali, držali vroče skodelice kave, nekateri so poslušali glasbo, drugi so dremali, tretji so gledali skozi okno – običajno jutro. Med njimi je bila nosečnica po imenu Lara (če je potrebno, ime bomo zamenjali), v osmem mesecu. Držala je dlan na trebuhu in v mislih štela dneve do poroda. Sanjala je le o enem: mirno priti do cilja, pravočasno opraviti analize – in domov.
Voznik, moški v petdesetih letih, z dobrimi očmi in termosom čaja ob armaturni plošči, je kot vedno prijazno zaželel vsem »dobro jutro« in se odpeljal.
Prvih dvajset minut je bilo vse običajno – gost promet, rahlo sneženje, siva megla nad cesto. A potem je avtobus zapeljal na podeželski odsek ceste in se je zgodilo nekaj, na kar nihče ni bil pripravljen.
Avtobus se je nenadoma rahlo nagnil na stran, kot da bi zapeljal na led. Potem še močneje. Nekaj potnikov je dvignilo glave.
»Je vse v redu?« je vprašala ženska v sprednji vrsti.
Voznik ni odgovoril. Sedel je, kot bi okamenel, roke so mu zdrsnile z volana. Oči so bile odprte, a prazne. V naslednjem trenutku se je njegovo telo nemočno nagnilo naprej.
»On … on je nezavesten!« je vzkliknil moški.
Avtobus je vozil po zaledeneli cesti, pred njim je bil jarek in nasprotni pas. Ljudje so zakričali, nekdo je skočil s sedeža.
Lara ni razmišljala – preprosto je planila na noge. Vozniški sedež je bil blizu, ona je bila najbližje. Trebušna stena jo je vlekel navzdol, telo jo je bolelo, a noge so se same premikale.
»Pojdite stran!« je nepričakovano odločno rekla.
Z obema rokama je prijela volan – težak, hladen. Avto je že drsel proti nasprotnemu pasu, nasproti pa je prihajal tovornjak. Srce ji je začelo razbijati v ušesih. Nekdo je jokal, nekdo molil.
Lara je ostro zavila volan v desno. Avtobus je zdrsnil, zadnja kolesa so zdrsnila, ljudje so zakričali – a avtobus je ostal na cesti. Pritisnila je na zavoro, a pedal je bil trd.
»Pritisnite na zasilno svetilo!« je zaklicala nekomu.
»Že!« je zaslišala glas.
Avtobus je kljub temu nadaljeval vožnjo. Pred njim je bil oster ovinek in most čez reko. Če bi ga prevozil, bi bil padec neizogiben.
Lara se je spomnila, kako jo je oče nekoč učil voziti tovornjak na kmetiji. »Če zavore ne delujejo, zaviraj z motorjem.« Zgrabila je ročico in vklopila nižjo prestavo. Motor je zavreščal, avtobus se je upočasnil.
38 ljudi je zamrlo v tišini.
Avtobus se je ustavil nekaj metrov pred robom mostu.
Šele ko se je vse umirilo, je Lara začutila, da ji treso roke. Spustila je volan in začela težko, prekinjeno dihati.
Nekdo je že pritekel k vozniku – bil je nezavesten, a je dihal. Moški iz zadnje vrste je prinesel prvo pomoč. Mlada deklica je vozniku pod glavo položila jakno in mu držala roko. Nekdo je šel ven in poklical rešilca.
Lara je še vedno sedela na voznikovem sedežu. Ob njej je stal najstnik in ji zašepetal:
— Rešili ste nas.
Šele takrat je za sekundo zaprla oči — in občutila ostro bolečino v spodnjem delu trebuha. Najprej je pomislila, da gre le za živce. Toda bolečina je postajala vse močnejša.
V rešilcu je zdravnik rekel:
„Začele so se vam popadki. Stres jih je lahko pospešil.“
Prestrašila se je: „Samo ne zdaj …“ Toda otrok je, kot da bi ji odgovoril, potisnil njeno dlan. Mirno. Močno.
Voznika so odpeljali – imel je srčni napad. V avtobusu ni bil nihče poškodovan. Ni bilo zlomljenih kosti, ni bilo modric – samo strah, šok in rešena življenja.
Naslednji dan se je voznik zbudil in vprašal:
»Avtobus? Ljudje? So živi?«
»Vsi,« so mu odgovorili. »Hvala ženski, ki je sedla za volan.«
Zaprl je oči in zašepetal:
»Gospod… ona je rešila vse.«
Lara pa je tri dni kasneje rodila. Sina.
Medicinska sestra je rekla:
– Tako je miren… kot da že ve, zakaj je prišel na svet.
Lara se je samo nasmehnila. Ker je tisti dan, v tistem avtobusu, tudi sama razumela – da včasih otrok izbere starše vnaprej. In jim da moč, ko jo vsi ostali izgubijo.
