Zime v njihovi vasi so bile vedno ostre: sneg je segal do kolen, reka je zamrznila že novembra, otroci pa so radi drsali po zamrznjeni gladini, čeprav so jih odrasli nenehno opozarjali: »Ne hodite na sredino! Tam je tanek!« Toda kdo posluša odrasle, ko imaš osem let, stare drsalke in cel dan svobode?
Tega dne je fant po imenu Thomas (če hočeš, lahko spremenim ime ali ga sploh odstranim) odšel sam na sprehod. Mama je mislila, da se igra na dvorišču. On pa se je odločil, da bo šel do reke: pogledat ribiča, metat snežne kepe po ledu. Mrzlo je bilo, led je bil na nekaterih mestih siv, a fant je vseeno stopil nanj.
Najprej previdno. Potem bolj drzneje. Potem je začel teči.
In nenadoma – škripanje.
Tresk.
In ledeno mrzla voda se je zaprla nad njegovo glavo.
Mraz – kot tisoč igel. Zraka ni bilo. Poskušal se je rešiti, a rob ledu se je lomil pod rokami. Zaihtel je in klical mamo, a glas je ugasnil v mrzlem zraku. Moči je imel vse manj.
In takrat je zaslišal lajanje. Tupo, obupano.
Na obali je stal suh, umazan, brezdomni pes. Tisti, ki so ga otroci včasih hranili s kruhom, odrasli pa so ga pregnali: »Poberi se, smrdljivec!«. Pribegel je k vodi in zavojal – glasno, obupano. Potem se je vrgel naravnost na led.
Pes se je ulegel na trebuh, da ne bi padel skozi, in se splazil. Prispel je do roba luknje. Fant se je komaj premikal. Pes je z zobmi zagrabil njegovo jakno. Potegnil je. Zdrsnil se je nazaj. Spet je potegnil.
Sprva mu ni uspelo. Potem je led pod taco malo zdržal – in deček je zdrsnil na površino. Pes je nadaljeval z vlečenjem – dokler ga ni povlekel ven v celoti.
Ni pobegnil. Ni se prestrašil. Ležal je ob fantu, ga greje s svojim telesom, mu lizal obraz, medtem ko je fant hripavo dihal in jokal.
Čez nekaj minut je po polju tekel moški – ribič. Slišal je lajanje. Videl je otroka. Videl je psa, ki se je stisnil k njemu. Moški je slekel jakno, pokril dečka in poklical rešilca.
Fant je bil rešen. Hipotermija, huda stresna reakcija – a živ.
In pes? Nihče ga ni odpeljal. Stal je pred bolnišnico, dokler niso odpeljali fanta. Sedel je pred vrati njihove hiše, dokler je fant ležal pod infuzijo. Nihče ga ni klical, nihče ga ni hranil, samo čakal je.
Čez tri dni so dečka odpustili iz bolnišnice. Izstopil je iz avtomobila, zagledal psa – in stekel k njemu. Solze, smeh in vroče roke, ki so se zagrabile v grobo dlako.
– Rešil mi je življenje! – je kričal deček. – Zdaj je naš!
Mama je najprej molčala. Potem je pristopila. Pes je sedel tiho, se ni premikal. Le oči – tople, jantarne. Vzdihnila je in rekla:
– Pojdiva domov.
Zdaj ima pes ime. Toplo preprogo. In posodo. A najpomembneje – ima tistega, ki ga je nekoč potegnil iz ledeno mrzle vode.
In če boste pozimi šli ob tej reki, boste videli: deček hodi po bregu – in vedno ob njem, korak za korakom – pes. Ne skriva se. Ne beži. Kot da razume: njegovo mesto je tukaj.
