Poletje je bilo vroče, morje mirno, kot da bi spalo. Ljudje na plaži so se leno sončili, otroci so tekali z obroči, najstnik po imenu Luka (ime lahko odstraniš, če želiš) pa je odplaval malo dlje od drugih – tja, kjer se je začel zaliv. Pogosto je prihajal tja sam, da bi se potapljal z masko in opazoval ribe.
Tisti dan je bilo vse kot običajno: sonce, slan veter, bleščanje vode. Luka je odplaval sto metrov od obale in se ulegel na hrbet, da bi počival. Valovi so se komajda gibali. Že se je pripravljal na vrnitev, ko je začutil nekaj čudnega – kot da ga je nekdo udaril po nogi.
Hitro se je obrnil in zagledal plavut. Srce mu je poskočilo v petah. »Morski pes!« – je bila njegova prva misel. Toda v naslednjem trenutku je spoznal, da je to delfin. Velik, siv, z inteligentnimi očmi. Luka je z olajšanjem izdihnil in se celo nasmehnil.
»Zdravo, lepotec…« je zašepetal, ne da bi pričakoval odgovor.
Delfin se je približal, naredil krog, nato pa ga je nežno potisnil z nosom v bok. Luka je pomislil, da se le igra. Toda žival se je začela čudno obnašati – začela ga je potiskati nazaj, ne proti obali, ampak proti odprtemu morju.
»Hej! Kaj počneš?!« je zaklical fant in poskušal obrniti.
Delfin mu je kot namerno preprečil pot. Luka je poskušal obiti ga, a se je spet postavil preko njega in udaril z repom po vodi. Brizgi so mu zalili obraz.
Panika je začela naraščati. Plaval je, delfin pa mu ni dovolil vrniti se. Takrat se je Luka, izčrpan, ustavil in samo gledal žival. Ta se je vrtela na mestu in izdajala kratke zvoke, kot da ga kliče.
In nenadoma je zaslišal krik. Komaj razločen – daleč, a jasno človeški. Ženski glas. Otroški.
Obrnil se je – in na drugem koncu zaliva zagledal nekaj svetlega, kar se je premikalo na valovih. Rdeč napihljiv krog. In roke, ki so krčevito udarjale po vodi.
»Gospod… tam je otrok!« je izdihnil.
Delfin je kot da razumel – planil je naprej. Luka za njim. Plaval je z zadnjimi močmi, čutil, kako voda postaja težja, roke so mu od utrujenosti drgetale.
Ko se je približal, je zagledal deklico, staro približno pet let. Krog se je prevrnil, ona se je borila, potapljala pod vodo. Luka jo je uspel ujeti za roko. Deklici je zmanjkalo moči, obraz je bil bel. Prevrnil jo je na hrbet in v tem trenutku je začutil, da ga nekdo nežno potiska od spodaj.
Delfin.
Potiskal ju je, kot da jima pomaga ostati na površini. Luka je veslal z eno roko in deklica se je stiskala k njemu. Valovi so mu udarjali v obraz, a delfin je plaval ob njem in se ni oddaljil niti za meter.
Prispela sta do plitvine. Moški z obale so se jim prihiteli naproti in ju potegnili na pesek. Dekle je zakašljalo, potem pa zajokalo. Mati je padla na kolena in jokala.
Delfin pa je ostal ob obali. Nekaj sekund je stal v vodi in jih gledal. Luka je vstal, se približal, in žival je tiho udarila z repom po vodi, kot da se poslavlja. Potem se je obrnila in odplavala v globino.
— On te je pripeljal k njej, — je rekla ena od žensk. — On je vedel.
Kasneje so reševalci ugotovili, da je bil tok tisti dan zavajajoč — močan vrtinec je vlekel proti središču zaliva. Deklico je odneslo v nekaj minutah. Nihče ni opazil. Nihče, razen delfina.
Od takrat je Luka vsak dan prihajal na to mesto. Včasih se je potopil in od kod od spodaj slišal mehke klike – kot da bi nekdo z njim govoril iz globine.
In vsakič, ko je prišel na obalo, se je ozrl.
Ker je nekega jutra, ko je plaža še spala, ponovno zagledal znano plavut.
In poleg nje … majhnega delfina.
