Ko je bil Luka star šestnajst let, je delal v majhnem konjeniškem klubu izven mesta. Čistil je hleve, raznašal seno, včasih so mu zaupali tudi čiščenje konj. Doma o tem skoraj ni govoril, vendar je skrivaj sanjal, da bo nekega dne prihranil denar za svojega konja.
Nekega vlažnega marčevskega večera je zaslišal zamolkle glasove pri hlevu kobile po imenu Zvezda. Morala je kmalu roditi, vendar je nekaj šlo narobe. Veterinar je namrščil čelo in zamolkel glas:
— Plod je v napačnem položaju. Če bomo čakali, bosta umrla tako ona kot žrebe. Treba jo usmrtiti.
Lastnica je prikimala. Luka je zamrznil. Ni razumel, kako so ga noge same odnesle k njim.
»Počakajte … Poskusimo še enkrat. Prosim.«
Veterinar je globoko vzdihnil, vendar mu je podal rokavice.
»Potem ji drži glavo. In če ne bo šlo, boš odgovoren ti.«
Luka je stal ob njej, božal njen topel vrat in ji šepetal nekaj – ne besede, samo zvoke, da ne bi paničarila. Veterinar in njegov pomočnik sta vlečila žrebeto, kobila je trepetala, zrak je bil gost od pare in krvi. Končno – šibek šum. Na slami se je pojavil majhen moker žrebe. Toda ni dihal.
Luka je hitro padel na kolena, ga začel drgniti s slamo, ogrevati z dlanmi, pihati v drobne nosnice.
– Dihaj … prosim … dihaj.
In – vdihnil je. Najprej tiho, potem obupano, kot da se oklepa življenja.
Tako se je pojavil žrebe, ki so ga poimenovali Graham. Od tega dne je Luka prihajal k njemu vsak dan. Učil ga je hoditi na povodcu, ga čistil, se z njim pogovarjal kot z najboljšim prijateljem. Graham je rasel – in se stegoval samo k njemu.
Ko je Luka dopolnil dvajset let, je že delal kot trener. Graham je postal močan žrebec – temna dlaka, svetla lisa na čelu in neverjetna zvestoba. Toda pravljica ni trajala dolgo.
Jahalni klub je začel utrpati izgube. Lastnica je rekla:
„Žal mi je, ampak prodajamo del konj. Tudi njegovega.
Luka je prosil, ponujal plačo, nočne izmene, vse. Toda čez teden dni je tovornjak odpeljal Grama. Luka ni niti stopil iz hiše – ni mogel.
Pet let se ni približal hlevom. Preselil se je v drugo mesto in postal avtomehanik. A včasih je sanjal: kako Graham teče po jutranjem polju, kako se para razblini v zraku, kako kopita udarjajo po tleh – in vsakič se je zbudil s praznino v sebi.
Nekoč pozno jeseni se je vračal po podeželski cesti. Mokri asfalt, megla, žarometi redkih avtomobilov. Glasba v zvočnikih, misli – nekje daleč. In tu – tovornjak izza ovinka, zdrs, zaviranje, prepozno. Luka je zganil volan, avto je zletel s ceste, prebil ograjo in se zrušil po pobočju.
Močan udarec. Kovina se je deformirala. Bolečina v prsih. Poskušal je odpreti vrata, a so bila zataknjena. Okoli je bila megla. In nenadoma – ržanje.
Pomislil je, da mu se zdi. A zvok je bil resničen. Glasen, zaskrbljujoč.
Iz megle je prišel konj. Vse moker, z izdihom, temno grivo. In – tista bela zvezda na čelu.
Gram.
Približal se je, udaril s kopitom po vratih. Še enkrat. Luka je zbral zadnje moči, udaril z ramo, steklo se je razbilo. Gram ga je z zobmi zagrabil za jakno in ga dobesedno potegnil ven.
Čez minuto je avto zagorel.
Luka je ležal na hladni travi, v šoku, ne da bi čutil bolečino ali mraz. Konj je stal ob njem. Dihal je hitro, kot da bi bil tudi prestrašen. Dvignil je roko in se dotaknil njegovega vratu. Topel. Živ.
Približala se je tuja avtomobila, ljudje so zbežali in kričali. Luka se je obrnil, da bi pokazal, a konja ni bilo več. Kot da se je raztopila v megli.
Od takrat vsako jesen pusti na robu gozda korenje in reče v praznino:
— Hvala. Nisem pozabil.
