Sneg je padal že tretji dan. Veter je rezal obraz kot z rezilom. Luka in njegova noseča žena Emma sta se vračala iz mesta po podeželski cesti, ko je avto ugasnil. Do najbližje vasi je bilo še deset kilometrov. Telefon ni imel signala, bencin je bil skoraj prazen, zunaj pa je divjala prava snežna nevihta.
Emma je vzdihnila in položila roko na trebuh.
»Luka… mislim, da se začenja.«
Pogledal jo je in pobledel. Veter je postajal močnejši, noč se je gostila, sneg je zasipal kolesa. Poskusil je ponovno zagnati motor – zaman. Le hripav zvok motorja in tišina.
»Ne moremo čakati.« Luka je odprl vrata in mraz ga je udaril v obraz. »Moramo iti. Tam naj bi bila stara gozdarska koča, se spomniš?«
Emma je komaj izstopila. Njeni koraki so se pogrezali v sneg. Veter je žvižgal v ušesih. Po dvajsetih minutah hoje skoraj ni več čutila nog.
»Luka, ne morem …«
Podprl jo je pod roke.
»Potrpi. Še malo.«
Hodila sta na slepo, dokler nista skozi snežno nevihto zagledala temne silhuete – zapuščene koče. Vrata so bila zataknjena, Luka je z ramo izbil desko in vstopila sta.
Tam je bilo mrzlo, a vsaj ni bilo vetra. Luka je hitro zakuril ogenj, našel star plašč in ga razgrnil po tleh. Emma je težko dihala in se držala za trebuh.
»Luka, prihaja…«
Bil je zmeden, a delal je, kar je mogel. Pod glavo ji je podložil jakno, na ognju je skuhal sneg, iskal je vsaj kaj, s čimer bi ji lahko pomagal. Zunaj je tulil veter – in nenadoma se je med tem tuljenjem oglasilo še nekaj drugega – nizko, hripavo, divje.
Tuljenje volka.
Luka je zamrznil. Potem – koraki za steno. Težki, počasni. Vzel je železni palico iz ognjišča in se postavil pred vrata.
– Samo ne zdaj… ne zdaj…
Deske so zaškripale. V odprtini je bila ogromna siva senca. Volk. Oči – rumene, pozorne. Ne renči. Samo gleda.
Emma je zakričala od bolečine. Luka je naredil korak naprej. Volk se ni premaknil. Samo tiho je spustil glavo.
Minute so se vlekle kot ure.
Krik. Šepet. Jok. In nenadoma – zvok, ki je preglasil vse. Kratek, tih, živ.
Jok novorojenčka.
Luka je dvignil otroka in ga zavil v jakno. Emma se je izčrpana nasmehnila in zašepetala:
– Živi…
In takrat je Luka razumel – volk je še vedno stal pri vratih. Stal. Gledal. Ni odšel.
Stopil je bliže in žival se je nekoliko umaknila, vendar ni pobegnila. Preprosto se je ulegla pri vhodu in si z repom prekrila tace.
Tako so preživeli noč – družina znotraj, volk zunaj. Veter je tulil, vendar se noben zvok ni približal koči. Kot da jih je zver varovala.
Ko se je zdanilo, je nevihta ponehala. Luka je stopil ven. Sledi volka so vodile globoko v gozd. Poleg sledov je ležala stara kost – kot darilo.
Čez nekaj ur so jih našli reševalci. In ko je Luka povedal, da jih je vso noč varoval volk, mu nihče ni verjel.
A potem je eden od reševalcev rekel:
— Čudno. Okoli koče je sneg nedotaknjen. Ni nobenih sledov živali, razen enega kroga — kot da je vso noč hodil okoli in jih varoval.
Od takrat se Luka vsako leto na dan, ko se je rodil njihov sin, vrača k tej koči. Prinese kos mesa in ga pusti pred vrati. In vsakič ob zori je sneg okoli koče poteptan.
Volka ni več videl. A vedel je: tisti, ki je takrat prišel ponoči, ni prišel naključno.
