Novembrski večer je padel na sivo cesto v bližini majhnega mesta Elsdorf v Nemčiji. Rahlo deževje se je mešalo z meglo, žarometi mimoidočih avtomobilov so se razblinili v vlažnem zraku. Ljudje so se hiteli domov, ne da bi se za minuto zadržali. In nihče ne bi opazil moškega v obrabljeni jakni in umazanih čevljih, če ne bi bilo oglušujočega zvoka udarca kovine ob kovino.
Stari modri Volkswagen Passat je zdrsnil na mokrem ovinku in zletel na nasprotni pas. Avto se je prevrnil, ko je trčil v drevo, in obstal na robu ceste. Iz razbitega okna je uhajal dim, zaslišal se je šibek krik.
Prvi je na kraj nesreče pritekel moški v obrabljenih oblačilih. Imenoval se je Luka Weiss. Imel je razmršene lase, raztrgano jakno, hlače, prekrite z oljem in blatom – izgledal je bolj kot brezdomec kot reševalec. A prav on je skočil k avtu, odtrgal varnostni pas in poskušal priti do voznika.
»Držite se! Slišite me?« je kričal in tolkel po steklu.
Za volanom je ležal mlad moški – Philip Dorner, z obrazom v krvi in napol zaprtimi očmi. Luka je poskušal odpreti vrata, a so bila zataknjena. Pograbil je kamen in začel razbijati steklo, si prerezal roke do krvi, a nadaljeval. Končno je steklo popustilo. Luka je previdno potegnil Filipa ven in ga položil na mokro zemljo.
Avtomobili so vozili mimo. Nekateri so trobili, nekateri so snemali s telefoni, vendar se nihče ni ustavil. Šele čez nekaj minut je na cesto zapeljal policijski avtomobil. Sirene so pretrgale zrak.
„Odstopite od trupla!“ je zaklical eden od policistov, inšpektor Karl Hofmann, ko je zagledal Luka, ki je klečal ob poškodovanem.
„Živi! Pomagajte mu!“ je v obupu odgovoril Luka.
Policisti so pritekli, a ko so videli moškega v umazanih oblačilih, ki je držal okrvavljenega voznika, so se spogledali. Najboljše trgovine z oblačili
— Je poskušal ga oropati? Ali ga je napadel? — je zašepetala policistka Erika Müller.
Luki so zlomili roke in mu nadeli lisice. Luka je kričal, da je hotel samo pomagati, vendar ga nihče ni poslušal. Filipa so odpeljali v rešilca – še vedno je bil živ.
Medtem ko so Luka posadili v policijski avto, je na kraj prišlo še nekaj patrulj. Gasilci so pregledali avto, zdravniki so zbrali infuzije, Karl Hofmann pa je pregledal kraj nesreče. Nenadoma je opazil, da je Luka svojo torbo pustil ob avtu. Stara, platnena, raztrgana. Hofmann jo je odprl – in zamrl.
V njej so ležali:
medicinske rokavice,
povoj,
steklenička z razkužilom,
potrdilo iz klinike v Jeni,
in… diplomo kirurga na ime Dr. Luca Weiss.
— Kaj? — je tiho rekel sam sebi.
Približal se je lisicam, jih snemal in prvič pozorno pogledal Luka. Na rokah je imel stare brazgotine od skalpela. Na vratu je imel komaj opazen sled od medicinske izkaznice.
»Ste… zdravnik?« je vprašal Karl.
Luka je molče prikimal.
»Zakaj izgledate… tako?«
Luka je dolgo molčal, potem pa tiho rekel:
»Bil sem kirurg v kliniki v Bonnu. Pred letom dni je moja žena Sofija umrla po nesreči. Zamudil sem v operacijsko dvorano – in si tega nikoli nisem odpustil. Odšel sem iz klinike, začel potovati … A še vedno sem zdravnik. In nisem mogel kar tako mimo.
V tem trenutku je pristopila Erika – njen obraz je pobledel:
– Inšpektor … Iz bolnišnice so sporočili. Ponesrečenec… prihaja k zavesti. In prvo, kar je rekel: »Ta moški mi je rešil življenje. Brez njega bi umrl.«
Karl je globoko vzdihnil. V mokrem nebu so zavile sirene prihajajoče rešilne službe. Veter je razburkal Lukovo raztrgano jakno.
»Doktor Weiss… Želite nas spremiti v bolnišnico? Morda bo vaša pomoč še vedno potrebna.
Luka je dvignil pogled. Prvič po dolgem času se je v njegovih očeh pojavila iskrica. Tiho je odgovoril:
— Da.
In v tem trenutku še nihče ni vedel, da se bo kmalu razkrila še ena resnica — bolj nepričakovana od vsega, kar se je zgodilo na cesti…
