Jutro je bilo običajno. Sivo nebo, redka megla, vonj svežega kruha iz pekarne na vogalu. Marina je iz trgovine nosila mrežo z živili in se mudila domov – sin se je pripravljal v šolo, mož pa je že odhajal v službo. Vse je potekalo kot vedno. Do trenutka, ko je prišla do železniškega prehoda.
Tam, ob progi, je stala deklica. Majhna. Bosonoga.
Na sebi je imela samo tanko obleko, lase je imela razmršene, roke pa stisnjene k prsim. In gledala je – naravnost na tire.
Marina se je ustavila, kot bi naletela na zid.
»Dekle, kaj delaš tu sama?« je zaklicala, čutila pa je, kako ji mraz preganja po hrbtu.
Otrok ni odgovoril. Le rahlo je obrnil glavo. Na obrazu ni bilo solz niti strahu. V očeh je bila neka čudna, hladna tišina.
V daljavi je že hrumel vlak – do prehoda je bilo še pet minut. Marina je odvrgla vrečke in stekla.
– Sonček moj, ne smeš! Umakni se! – je skoraj zakričala.
A deklica je naredila korak naprej. Naravnost proti tirnicam.
Marina jo je dvignila v naročje in odnesla za ograjo. Srce ji je razbijalo v sencih. Otroka je zavila v svoj šal:
– Od kod si? Kje je tvoja mama?
– Mama … – je zašepetala deklica. – Tam.
In pokazala je na majhno hiško pri starem prehodu. Lesena, z luščenim lakom in izbitim oknom.
Marina jo je tresoč se odpeljala tja. Vrata so bila priprta. Notri je bilo mrzlo, prazna peč, star stol, na steni otroške risbice.
In tišina.
»Mami?« je poklicala Marina. »Je kdo tu?«
Odgovora ni bilo. Le šibek prepih je zazibal zaveso. Na tleh je ležala ženska jakna in telefon z razbitim zaslonom. Dekle je pristopilo in se usedlo poleg, kot da bi vedelo.
»Odšla je ponoči,« je tiho reklo. »Rekla je, da se bo kmalu vrnila.«
Marina je čutila cmok v grlu. Sodeč po vsem, je mati otroka pustila v hiši čez noč – brez svetlobe, brez toplote. Toda zakaj je deklica odšla na selitev?
Iz žepa je vzela majhen listič – očitno že dolgo zmečkan. Na njem je bilo z otroško roko napisano:
»Če me ne bo, pojdi k tirnicam – tam te bodo našli dobri ljudje.«
Marina si je z dlanjo zakrila usta. Ni vedela, kdo je napisal to sporočilo – mama ali deklica sama. A zdaj je vedela eno: otroka ne sme pustiti.
Kasneje, že v rešilcu, je deklica ves čas držala Marino za roko.
»Si zdaj tudi ti mama?« je vprašala komaj slišno.
»Da, draga, je odgovorila Marina. — Zdaj sem mama.
Ko so policisti našli žensko, je bilo že prepozno. Umrla je nedaleč od prehoda, iste noči, ko je šla po pomoč — cesto je zasulo sneg in zmrznila je.
Šele takrat je postalo jasno, da majhna deklica ni kar tako stala tam celo jutro. Čakala je. Vedela je, da ji je mama obljubila, da se bo vrnila – in hotela jo je prva srečati.
Marina dolgo ni mogla voziti mimo tega mesta. Vsakič, ko je zazvonil vlak, se ji je zdelo, da v megli spet stoji tista majhna postava – bosa, krhka, a neskončno zvesta.
