Zimski vetrovi v teh stepah so bili neusmiljeni. Prihajali so nepričakovano – s hripavim tuljenjem, zbadljivim snegom in mrazom, ki je lomil drevesa. Stran od ceste, med poševnim skednjem in zamrznjenimi grmi, je ležala.
Pes – suh, z vpadlimi očmi, brez prednjih tac. Telo je bilo zaradi snega skoraj nevidno. Tresla se je, a se ni premikala – le težko dihala in s svojim telesom zakrivala nekaj majhnega, kar je komaj slišno cvililo.
Pod njenim telesom – štirje mladički. Majhni, topli kepci dlake so se stiskali k njenim prsim, skrivali noske v toplo dlako, ne razumevši, da mati zadržuje bolečino z zadnjimi močmi. Ni mogla vstati, ni mogla pobegniti, ni mogla priskrbeti hrane. Lahko pa jih je s seboj pokrila pred vetrom, šakali in nočnim mrazom.
Kako so jo našli
Na obrobju vasi sta živela zakonca Marina in Ben. Nista bila prostovoljca, vsako jutro sta šla v gozd po drva. Tisti dan se je Marina nenadoma ustavila in rekla:
— Si slišal?
— Kaj?
— Jok… vendar ne otroka. Kot da bi bili… mladički.
Sledila sta zvoku. Za podrto drevje sta zagledala temno liso, ki je bila skoraj zamrznjena v snegu. Približala sta se – in Marina si je z roko zakrila usta.
Pes je dvignil glavo. V njenem pogledu ni bilo niti zlonamernosti niti prošnje – samo ena prošnja: »Ne dotikajte se jih«. Tiho je zagrmela.
Marina je pokleknila.
»Dekle… ti… brez tac… Bog…«
Sprednje tace so bile odrezane – kot bi jih odtrgalo past ali avto. Rane so bile že stare, zamrznjene, a telo je bilo oteklo zaradi okužbe. In vendar je živela. Živela je samo zaradi njih.
Vas se je razdelila
Domov so jo nesli na odeji. Sosedje so prišli ven – nekateri s čajnikom, drugi s križem.
– Treba jo je ustreliti – trpi.
– Ščenečke bomo vzeli, njo pa… naj odide v miru.
– Ne mučite je! Ona je mati!
Marina je komaj zadrževala solze. Ben je psa z otroki položil na toplo slamo in prinesel vodo. Ta ni pila, dokler niso najprej dali piti mladičkom.
Ponoči se je začelo najhujše
Sneg je postal močnejši. Veter je tulil. V skednju je bilo tiho, dokler ni pes dvignil glave in zagrmel. Tiho, globoko, iz prsi.
Ben je vzel svetilko, stopil ven in zagledal krvave madeže pri vhodu. Kot da je nekdo ponoči poskušal priti do mladičkov in ni odšel praznih rok.
Pes je ležal tiho, vendar je imel krvav nos in zlomljene zobe. Boril se je z nekom, brez tac, na trebuhu, z zobe.
A mladički so bili celi.
Jutro je spremenilo vse
Ko je vzšlo sonce, mladički niso več cvilili – trdno so spali, stisnjeni k njeni dlaki. Ona pa je ležala, ne da bi se premaknila. Njene oči so bile odprte – in v njih je bilo nekaj čudnega: kot da bi bila olajšana.
Toda ko je Marina dotaknila njenega boka… je peska nenadoma globoko vdihnila. Živa je. Gledala je – naravnost, jasno, kot da bi hotela komu nekaj povedati.
In v tem trenutku – ko so se ljudje odločili pomagati, ko so roke segle po mladičkih… se je zgodilo nekaj, o čemer potem nihče ni govoril na glas.
Nekateri so še vedno prepričani: to ni bila navadna psica.
Nekateri pravijo, da je poskušala opozoriti.
Nekateri šepetajo, da bi bilo bolje, če bi tisto, kar so našli pod njo, ostalo v snegu.
