Ona pravi naravnost: »Sem najlepša punca na planetu. In vsi moški to vedo.«
Ime ji je Alina Lipnička – in od nje ni mogoče odvrniti pogleda, čeprav bi si to včasih želeli.
Vitko telo, izrazite ličnice, velike oči, provokativna ličila – nekje med manekenko, porcelansko lutko in prikaznijo. Na družbenih omrežjih jo imenujejo:
»boginja estetike«,
»kraljica kosti«,
»dekle, ki ga vsi zavidajo in se ga bojijo hkrati«.
A še pred nekaj leti je bila navadno dekle – živela je v majhnem mestu, sanjala je, da bo postala oblikovalka, jedla je piškote s prijateljicami in se smejala do solz. Na starih fotografijah – topel pogled, polne ličnice, žive emocije. Zdaj – kot senca svoje prejšnje podobe.
Vse se je začelo z nedolžno odločitvijo, da »bo shujšala do poletja«.
Najprej je opustila sladkarije.
Potem je začela jesti minimalne porcije.
Nato ni več jedla po petih.
In potem je prišlo do popolnega nadzora:
dnevi stradanja,
tehtanje trikrat na dan,
misli, ki je niso pustile niti podnevi niti ponoči.
In bolj kot je postajala njena talija tanjša, več ljudi jo je začelo spremljati na internetu.
Komentarji so padali kot konfeti:
»Ti si ideal!«
»Takšna mora biti lepota!«
»Dal bi vse, da bi bil zraven tebe.«
Te besede je lovila kot dih. In še naprej hujšala.
Postala je podoba – a podoba je začela živeti namesto nje.
Družbena omrežja so Alino spremenila v simbol. Tisoče oči je spremljalo, kako izginja njena teža in raste slava.
Razstavljala se je na ogled – provokativne fotografije, neposredni prenosi, odkrita priznanja.
A med vrsticami se je dalo razbrati nekaj drugega.
Govorila je o strahu pred izginotjem.
O tišini, v kateri nihče ne sliši.
O tem, da všečki ne morejo nadomestiti topline.
»Ne iščem pozornosti,« je nekoč rekla. »Želim si le, da me resnično opazijo.«
Nekateri pišejo:
»Je pogumna. Pokazuje resnico. Se ne skriva.«
Drugi odgovarjajo:
»Je nevarna. Navdihuje bolezen. Je ne smemo romantizirati.«
Psihologi bijejo na alarm. Mediji objavljajo zgodbe. Starši pred hčerkami skrivajo njene fotografije. A so tudi tisti, ki vidijo globlje:
— »To ni hype. To je boj.«
Alina je postala simbol dobe, v kateri je lepota orožje, telo pa bojišče.
Kdo je zdaj — muza ali opozorilo?
Danes hodi po robu:
med izražanjem sebe in samouničenjem,
med umetnostjo in klicem na pomoč.
Vsaka njena fotografija je kot slika.
Vsak nastop je spoved.
Lahko sije pod neonskimi lučmi, a čez uro šepetaje prizna:
»Ljudje me ljubijo zaradi tega, kar so si sami izmislili. A ne vedo, kaj sem izgubila, da sem postala ta različica.«
