To je bil dobrodelni zimski ples – plesna dvorana starinske vile, kristalni lestenci, vonj belih lilij in rahlo šelestenje oblek po marmornem tleh. Hodila sem ob možu, se držala za njegovo roko in čutila, da me sploh ne gleda. Vse v meni mi je govorilo, da je nekaj narobe.
»Pojdem tja,« je rekel, ko je opazil nekoga v množici, in izginil med gosti.
Ostala sem sama. Glasba je igrala tiho, kot da bi hotela prikriti resnico. In nenadoma se je moj pogled ustavil na sredini dvorane.
On.
Moj mož.
In… ona.
Visoka, vitka, v srebrni obleki. Plesala sta počasen valček – preblizu. Njegova roka je ležala na njenem pasu, prsti so se počasi dotikali tkanine na njenem hrbtu. Nasmehnil se je – z nasmehom, ki ga je nekoč namenjal samo meni.
Vse v meni se je ohladilo. Prsti na desni roki so se sami potegnili k prstanu.
Ampak nisem se približala. Nisem naredila scene. Samo sem stala in gledala – kot da opazujem tuje življenje.
Ko je glasba utihnila, se je nagnil k njej in ji nekaj zašepetal na uho. Ona se je zasmejala. On pa … sploh ni opazil, da stojim le nekaj korakov stran.
Vdihnila sem.
Stopila sem naprej.
Šele takrat se je obrnil, me zagledal – in zamrznil. A jaz sem molčala. Mirno, brez kričanja, brez solz. Snemala sem poročni prstan.
Tiho kovinsko zveneč zvok na marmornem tleh je bil glasnejši od vse orkestrske glasbe.
Nekdo je vzkliknil. Nekdo se je obrnil stran.
On pa je stal. In ni uspel reči niti besede.
Obrnila sem se, vzela v roke rob svoje obleke in odšla proti izhodu. Brez da bi se ozrla.
Na ulici je dišalo po snegu in nočnem zraku. Čutila sem mraz na koži – in čudno lahkotnost v sebi. Kot da sem prvič po dolgem času lahko globoko vdihnila.
Za mano sem zaslišala korake.
– Počakaj! – njegov glas. – Vse ti bom pojasnil!
Obrnila sem se. Mirno.
– Ni več treba, – sem rekla. – Vse si pojasnil brez besed.
In odšla sem.
Naslednji dan je celo mesto govorilo o plesu. A mene to ni več zanimalo. Pred mano je bila tišina, prazna stanovanje in novo življenje – brez laži, brez pričakovanj, a z resničnim dihom svobode.
Prstan pa je ostal ležati na hladnem marmorju tiste dvorane.
