Dan se je začel kot običajno. Klara je hitela po bolniškem hodniku z kupom zdravstvenih dokumentov v rokah. Že tretja izmena zapored, utrujenost, vonj po antiseptiku in kavi iz avtomata – vse se je zlilo v en neskončen tok. Njena soba je bila zadnja v vrsti, v njej pa je ležal nov pacient, ki so ga ponoči pripeljali po nesreči. Moški srednjih let, z obvezami na rokah, oslabel, a pri zavesti.
Videti je bil miren, skoraj brezbrižen. Pogled je imel neposreden, a utrujen, kot da je že vse preživel. Ko je vstopila Klara, je tiho pokimal.
»Dobro jutro, gospod Hale,« je rekla in vzela dokumente. »Podpisati morate papirje za premestitev v drugo oddelek.«
Pokimal je in s težavo vzel pero. Prsti so mu drgetali. Klara je brez pomisleka pomaknila mizico in mu pomagala držati list. Podpisal je, izdihnil in tiho se zahvalil.
»Niste od tu, kajne?« je vprašala, da bi vsaj nekako podprla pogovor.
»Ne … Samo sem se znašel tu na poti,« je odgovoril z rahlim nasmeškom. »Včasih te pot ne pripelje tja, kamor si načrtoval.
Ta stavek jo je iz neznanega razloga ganil. Njegov glas ji je bil znan, vendar Klara temu ni pripisala pomena. Delo je potekalo po načrtu – merjenje krvnega tlaka, preverjanje katetra, menjava obliža. Vse po seznamu.
Ko je izšla iz sobe, jo je v hodniku poklicala kolegica:
— Veš, kdo je to?
— Pacient iz nočne sprejemne službe. In kaj?
— No, to je tisti človek, zaradi katerega so pred šestimi meseci zbirali denar za obnovo otroškega doma. Arhitekt, ki ga je projektiral, a je sam doživel nesrečo, ko je bil na poti na otvoritev.
Klara je obstala. Spomnila se je te zgodbe – njena mlajša sestra je odraščala v tem domu. Takrat je celo mesto govorilo o tem človeku: iz lastnih sredstev, brez kakršne koli podpore, je zgradil dom za sirote.
Vrnila se je v sobo. Moški je že spal. Na mizici ob postelji je ležalo pero – tisto, s katerim je podpisal papirje. Klara ga je previdno vzela in nenadoma opazila vgravirano napis na ohišju:
„Za tiste, ki še vedno verjamejo v dobro.“
