To se je zgodilo lansko poletje. S prijatelji – Artemom, Pašo in Dimo – smo se odpravili k jezeru v vas, kjer ima babica majhno hiško. Tam je mirno, v bližini je gozd in čista voda. Želeli smo samo loviti ribe in se sprostiti.
Zjutraj je bilo vroče. Postavili smo ribiške palice, a ribe niso grižle. V dveh urah ni bilo niti enega ugriza. Vsi so že začeli biti znudeni.
„Dovolj tega ribolova,“ je rekel Pasha in izvlekel velik hladni lubenec.
Lubenec smo razrezali in ga pojedli kar na obali. Ostale so samo debele lupine.
In takrat je Dima predlagal:
„Naredimo mrežo iz teh lupin. Samo za zabavo!“
Smejali smo se, vendar smo vseeno povezali lupine z vrvico. Nastala je čudna zelena „mreža“.
Stopili smo v vodo do kolen, jo raztegnili med seboj in potegnili vzdolž obale. Nihče ni pričakoval, da bo to delovalo.
Ampak nenadoma – plusk! Voda je zavrela in ko smo dvignili mrežo, je bila v njej velika riba. Ribica se je borila, a Paša jo je pokril s kapo in jo zadržal.
„Ujeli smo jo!!!“ smo kričali.
Zvečer je babica na ognju spekla ribe. Sedeli smo, jedli, se smejali. Vse je bilo kot v najlepših poletnih spominih.
Ampak… potem se je zgodilo nekaj čudnega.
Ko smo se že odpravljali, je babica nenadoma rekla:
— Samo mreže za lubenice ne puščajte tukaj…
– Zakaj? – se je začudil Artem.
Pomolčala je in tiho dodala:
– V tem jezeru se lovi samo enkrat. Potem pa… si vzame nazaj.
Pogledali smo drug drugega.
– Babica, se šališ?
– Smejte se, če hočete. Vendar vprašajte starejše v vasi, kam je izginil ribič Semjon. Tudi on je nekoč ulovil ribo na nenavaden način… in od takrat mu jezero ni odpustilo.
Ugasnila je ogenj, vstala in rekla:
— Dobro. Pojdita spat. Mrežo pa… raje zažgita.
Od takrat jemo lubenice, a lupin nikoli več ne povezujemo.
