Jezero Levin, skrito med iglastimi gozdovi nedaleč od finsko-ruske meje, je bilo vedno znano kot čisto in mirno. Ni tovarn, vojaških objektov ali turističnih baz – samo voda, megla in redki ribiči.
Lani avgusta so tja prišli trije prijatelji: Daniel Meyer, Lucas Bennett in Eric Johansson. Daniel je s seboj prinesel novost – podvodno kamero z giroskopsko stabilizacijo in močno LED-osvetlitvijo.
Načrt je bil preprost: spustiti jo v globino in posneti ribe na dnu. Sonce je že doseglo rob gozda, ko so kamero pritrdili na kovinski kabel in jo začeli počasi spuščati. Sprva ni bilo nič nenavadnega. V kadru so bile alge, pesek, majhne ribe.
Toda na globini 18 metrov se je vse spremenilo: voda je postala bolj prosojna in kamera se je nenadoma zataknila za nekaj trdnega. »Poglej … to ni kamen,« je tiho rekel Lucas. Na zaslonu se je pojavilo nekaj kovinskega.
Pod plastjo mulja je ležal cilindrični predmet, velik približno kot majhen avtomobil. Po njegovem ohišju so bile rebraste plošče, rjave zakovice, na strani pa je bil viden emblem – tri zobata kolesa, vpisana v krog.
»Je to dron? Vojaški pripomoček?« se je začudil Eric.
– Ampak tu nikoli ni bilo nič takega…
Kamero so približali. In takrat so opazili najbolj čudno stvar: na ohišju mehanizma so bila majhna steklena »okna« ali leče, usmerjene v različne smeri.
Eden od njih je zasvetil v svetlečih diodah — kot da bi gledal naravnost v kamero. V tem trenutku se je nekaj premaknilo. Blizu mehanizma iz blata se je počasi dvignil tanek kovinski del — bodisi antena bodisi šarnirna roka.
Zatrepetala je – in se ustavila. »Deluje …« je zašepetal Daniel.
Kamero so dvignili nekoliko višje, da ne bi poškodovali objekta. V globini za njim pa je kamera uspela ujeti še eno temno obliko – podobno oblaku ali kapsuli. Iz nje je v blato vodil kabel.
Kaj se je zgodilo potem Posnetek so shranili in ga pokazali lokalnemu zgodovinarju, ki je samozavestno trdil, da v bližini Levina nikoli ni bilo nobenih vojaških ali industrijskih objektov, ter nekdanjemu inženirju, ki je prepoznal emblem: spominjal je na znak Peterburške mehanične tovarne iz leta 1912. A nihče ni razumel, kako je bilo mogoče pred več kot sto leti ustvariti podvodni mehanizem z lečami, kabli in premičnimi deli.
Čez teden dni so se vrnili. In ničesar niso našli. Na dnu je bila le v blato vtisnjena vdolbina in sled, kot da bi nekaj težkega vlekle v globlji del jezera. Mehanizem je izginil. Posnetek je ostal.
Datoteka levin_lake_0023.mp4. Včasih ga Daniel ponoči vklopi. Pusti ga na pauzi, ko se pojavijo »oči« mehanizma. In vsakič izklopi zvok pred škripanjem, ki se sliši sekundo pred koncem posnetka.
Ker še nihče ne ve: ali je bila to le zapuščena naprava … ali pa nekaj, kar še vedno deluje nekje v globinah.
