Tisti dan je osemletni Artem preprosto sprehajal po robu gozda.
Rad je zbiral storže, opazoval hrošče in domov prinašal »najdbe« – enkrat kamen zanimive oblike, drugič palico, podobno meču.
Toda tokrat je bilo vse drugače.
Pod grmom, kjer je običajno našel gobe, je opazil želvo.
Majhna, z gladkim oklepom, pokritim s čudnim vzorcem, je mirno sedela med mahom.
Artem jo je previdno dvignil in odnesel domov, da bi jo pokazal staršem.
»Poglej, mama! Prava!« je veselo vzkliknil in želvo postavil na travo na dvorišču.
Toda takoj, ko se je Artem obrnil, je žival bliskovito zdrsnila po tleh.
Želva se ni premikala počasi, kot v risankah, ampak tako hitro, da pes Barsik, ki je stal ob njej, ni uspel reagirati.
Samo zalajal je in se umaknil nazaj, presenečen gledal novega »gosta«.
Deček je poklical starše, toda ko so prišli, je želva že izginila za ograjo.
Našli so jo šele čez nekaj ur — pri ribniku, nekaj deset metrov od hiše.
Zoologi so bili ob pogledu na fotografijo presenečeni:
„To je redka vrsta močvirske želve z močnimi mišicami zadnjih nog. Resnično se lahko premikajo hitreje kot običajne vrste, še posebej, če čutijo nevarnost.“
A Artem je prepričan: ne gre samo za hitrost.
Pravi, da je želva obrnila glavo in ga pogledala naravnost v oči, kot da bi razumela, da je ni hotel zadržati.
Zdaj fant pogosto hodi k ribniku.
In vsakič vidi, kako se iz vode pokaže znani bleščeči oklep – kot pozdrav od starega prijatelja.
