Santa Fe, Argentina — mesto, kjer večeri dišijo po jasminu, sosedje se pozdravljajo po imenu, tišina pa se zdi večna. Za 46-letno Luhan Erolas raj ni bil nekje daleč — bil je tik za hišo, v njenem majhnem vrtu. Tam je rasla meta, bazilika, jasmin se je vzpenjal po leseni loki, zvečer pa so cvrčali črički. A nekega dne ji je ta vrt skoraj vzbudil dvom o lastnem razumu.
To se je zgodilo konec poletja. Dan je bil topel in Luhan je kot vedno šla zalivat rastline pred spanjem. Voda je kapljala z listov, zrak je bil gost od vonja vlažne zemlje. Že se je hotela vrniti v hišo, ko je opazila nekaj temnega, ki je ležalo sredi trave ob gredici mete.
„Vejica?“ je pomislila.
A „vejica“ se je nenadoma premaknila.
Luhan je obstala. Bitje se je počasi plazilo po tleh – debelo, temno, bleščeče v mesečini. In takrat je zagledala: dve glavi. Obe sta se hkrati obrnili k njej. Dve usti, štiri oči, nobenega zvoka – samo hladen pogled.
»Dios mío…« je zašepetala. In potem zakričala.
Ponoči se je zbral celoten kvartal.
Sosedje so prihiteli, nekateri s svetilko, drugi s palico, tretji s telefonom. Bitje se je zvijalo v travi – kot da je sama noč oživela. Starejša soseda je zašepetala:
– To je znak. Dve glavi – nesreča.
A strah ni premagal radovednosti. Luhan je s tresočimi rokami vklopila kamero telefona in se približala. Skozi objektiv je bilo videti vse: luskine, vzorec, ki se je vlekel po telesu, čuden lesk v očeh — celo preveč razumen.
In nenadoma je bitje dvignilo obe »glavi« in odprlo usta. Nihče ni slišal sikanja. Namesto tega je po tleh potekala vibracija – nizka, globoka, kot da bi zemlja sama spregovorila.
Množica se je umaknila. Bitje pa je izginilo v temi.
Video je postal viralni. Toda ponoči Luhan ni spala.
Posnetek je naložila na internet – in zjutraj je njen vrt poznal že ves svet. Ljudje so se prepirali:
– mutacija,
– temna magija,
– tajni eksperimenti.
A Luhan, ki si je video ogledovala znova in znova, je opazila nekaj čudnega – ena od glav se je kot da raztapljala v zraku, komaj opazna.
Iluzija? Ali … nekaj drugega?
Ob zori je vzela lopato in se vrnila na mesto, kjer je sedelo čudno bitje. Dolgo je kopala zemljo, dokler ni končno naletela na nekaj mehkega.
Z drhtečimi rokami je to izvlekla.
Bila je gosenica. Ogromna. Debela kot prst in dolga skoraj kot dlaka. Na njeni koži so bile lise, ki so bile presenetljivo podobne očem … in dve »glavi«.
»Samo žuželka?« je zašepetala Luhan in se nervozno zasmejala.
A smeh je hitro izginil. Ker je gosenica … igrala vlogo. Vijala se je enako kot kača ponoči. In vibracije zemlje – spet. Lahka. Neopazna. A resnična.
Shranila jo je v stekleno kozarce.
Sosedje so prihajali gledat. Znanstveniki so pisali na poštni naslov. Neka oseba je rekla, da je to ličinka nočne metulje Elephant Hawk-Moth. A nihče, niti ena oseba, ni mogla pojasniti vibracije zemlje.
In potem je prišel večer.
Sonce je zahajalo, ko je gosenica nenadoma začela utripati kot srce. Telo se je razklalo in iz njega so se razprostrla krila. Metulj. A ne tak, kot v učbenikih. Velik, temen, z rdečimi žilami na krilih.
Povzpela se je v zrak. Zemlja je spet zadrgetala. Cvetje se je odprlo, kot da se je zbudilo. Liane so se vzpenjale navzgor. Zdelo se je, da vrt diha skupaj s tem bitjem.
Potem je odletelo. Izginilo v noč.
Po tem se je vse spremenilo
Sosedje so imeli čudne sanje:
— gozdovi sredi puščav,
— reke v suhi zemlji,
— živali, ki jih na zemlji ni več.
Luhan je tudi sanjala. Svoj vrt – neskončen, živ, divji. In tam, v senci jasmina, se je spet premaknilo dvo-glavo bitje.
Zbudila se je v tišini. Bosih nog je stopila v vrt. Trava je hladila njene stopala.
In nenadoma je začutila – rahlo tresenje pod zemljo.
Kot da nekje globoko, pod koreninami, še vedno utripajo krila…
