Anna je živela v majhni leseni hiši na obrobju vasi. Letos je bilo poletje neznosno vroče – zrak je bil miren, trava je porumenela, nad hišami pa so ves čas krožile roje žuželk. A nekega dne so muhe kot da ponorele. Bilo jih je toliko, da se je Anna zbujala zaradi njihovega brenčanja, na oknih pa je sedelo na desetine, če ne na stotine teh gnusnih bitij.
Poskusila je vse: zapirala je okna z mrežo, pomivala tla z octom, kupila lepljive trake, celo vklopila fumigator. A muhe so se kot da smejale njenim poskusom. Bile so povsod – na hrani, na stenah, celo v čaju.
„Takole ne morem več živeti,“ je nekoč zjutraj zašepetala, ko je ugotovila, da so muhe prekrile ne le kuhinjo, ampak tudi spalnico.
Nasvet, ki je spremenil vse
Zvečer je Anna v obupu napisala v lokalni klepet v sporočevalniku:
„Fantje, rešite me. Muhe so zavzele hišo. Trakovi ne pomagajo. Kaj naj naredim?“
Čez nekaj minut ji je odgovorila stara soseda Marta:
„Postavi past mojega dedka. Naredi jo v 5 minutah. Zjutraj ne bo ostala niti ena muha.“
Anna je skeptično prhnila, vendar je Marta nadaljevala:
„Vzemi plastično steklenico.
Odreži vrat in ga vstavite nazaj v obliki lijaka.
— Na dno nasuj sladkor, dodaj malo kvasa in zalij s toplo vodo… ali poskusi z octom, sladkorjem in medom.
— Pusti čez noč. Samo ne bodi prestrašena, ko bo jutro.
Anna se je odločila, da bo poskusila. „Huje ne more biti,“ je pomislila.
Noč čakanja
Pasti je stala na kuhinjski mizi. V steklenici je tiho šumela raztopljena mešanica sladkorja in kvasa. Vonj je bil sladek, rahlo kiselkast – ravno tak, kot ga muhe obožujejo.
Anna ni mogla spati vso noč – veter je trkal z loputami, za steno pa je bilo še vedno slišati nadležno brenčanje. Zbudila se je ob zori – in prvo, kar je zaslišala, je bila tišina. Nobenega zvoka kril, nobene lepljive gnusobe na oknih.
To, kar je videla, jo je prisililo, da je naredila korak nazaj.
Anna je previdno vstopila v kuhinjo. Najprej je mislila, da se je zmotila. A ni bilo tako.
Na mizi ni bilo niti ene muhe.
Niti na oknu.
Niti na svetilki, kjer so običajno sedele v jatah.
Približala se je steklenici – in obstala.
V njej, na stenah in v sladki tekočini, je plavalo na desetine, celo na stotine muh. Žive, mrtve, plazeče se – a vse v njej. Ni več letale po hiši. Ni ostala NOBENA.
Anna je začutila, kako so ji po koži stekle mravljice.
„Je … delovalo?“ je tiho zašepetala.
Naslednje jutro so sosedi spraševali samo eno stvar
Anna je odnesla steklenico na ulico, da bi jo zavrgla. Marta pa se je samo zasmejala:
— Ne meči stran. Naredi novo. Še pride prav.
— Zakaj? — se je začudila Anna.
— Ker so muhe samo začetek. Vedno se zgrinjajo tja, kjer se bo kmalu pojavilo nekaj hujšega…
Anna je vprašujoče pogledala soseda. Marta pa se je le pomembno nasmehnila.
Od tega dne muhe niso več prihajale. Toda čez teden dni se je Anna ponoči zbudila zaradi čudnega šumenja pod verando… in spoznala, da je imela Marta prav.
