Ko sva se z Marto preselila v naš nov dom v mirnem predmestju Valencie, se je zdelo, da se nam uresničujejo sanje. Prostorna hiša, pomarančevci v vrtu in, kar je najpomembneje, lasten bazen. Modro, čisto, z ležalniki in senco palme.
Predstavljala sva si lenobne vikende z kozarcem sangrije in šumenjem vode, ki se razbija ob robove.
Prva dva tedna je bilo vse čudovito. Uživala sva v tišini, pticah zjutraj in v tem, kako je voda v bazenu odsevala nebo.
A nekega sobotnega jutra, ko sem kot ponavadi šel preverit bazen, preden sem se potopil, sem opazil nekaj čudnega: po površini vode so plavali ostanki pene. Najprej sem pomislil, da je Marta uporabila novo čistilo za ploščice ob robu bazena in da je po naključju prišlo v vodo.
„Si čistila bazen?“ sem vprašal.
„Ne, samo pomila sem dvorišče. Kaj se je zgodilo?“
Zmajal sem z rameni. Morda se mi je samo zazdelo. Pripisal sem to prahu in vročini.
Toda naslednji teden se je situacija ponovila – pena. Bilo je je več. In ne samo pena – bila je aromatizirana, z rahlim sladkastim vonjem, kot nekakšen jagodni gel za tuširanje.
Tudi Marta je to opazila.
„Si prepričan, da to niso kakšne kemikalije iz filtracije? Morda bi bilo treba poklicati strokovnjaka?
Poklicali smo Alejandra – lokalnega mojstra za bazene. Preveril je raven klora, filtrirni sistem, cevi. Vse je bilo v redu.
– Morda se kdo kopa s šamponom? – se je nasmehnil.
Pogledala sva se. Midva zagotovo nisva kopala s šamponom.
V tretjem tednu je bila pena že gosta, kot da bi v bazen izlili steklenico pene za kopanje. Takrat sem se odločil, da bom namestil kamero.
Namestil sem majhno kamero z nočnim vidom in jo usmeril v bazen. Posnel sem video med vikendom in ga do ponedeljka pozabil.
Ko sem zjutraj pregledoval posnetke, sprva nisem ničesar opazil. Toda potem, v soboto, okoli 2:47 ponoči, sta se v objektiv pojavili dve postavi.
„Kaj za …“ sem zamrmlal.
Bila sta dva najstnika – fant in punca. Oba sta bila v kopalkah, z veliko steklenico nečesa, kar je bilo podobno peni za kopel. Plezala sta čez zadnji del ograje (kjer, kot sem kasneje ugotovil, je bila mreža nekoliko ohlapna), tiho prižgala luč ob bazenu … in začela vlivati peno neposredno v vodo.
Čez nekaj minut se jim je pridružilo še trije. Eden je prinesel zvočnik, drugi limonado in papirnate kozarčke.
Pripravljali so penaste zabave. Pri nas. Ponoči. Medtem ko smo spali.
Marta ni verjela, dokler ni sama videla.
»To je … Emma!« je rekla.
»Kdo?«
— Emma, hči naših sosedov, Paula in Lore!
Bili smo v šoku. Ti prijazni, mirni sosedje, ki so vedno govorili o zdravem življenju in jogi. Njihova hči pa je vsako soboto prirejala rave v našem bazenu.
Nismo poklicali policije. Konec koncev ni šlo za zločin stoletja. Namesto tega smo naslednji večer povabili Paula in Loro na kozarec vina. Sedeli smo v vrtu, pogovarjali se o vremenu, pridelku pomaranč … in potem sem vklopil tablico.
— Tukaj je, mimogrede, zabaven posnetek. Prepoznate koga?
Tišina. Laura je pobledela. Paul je zardel.
»Emma … Rekla je, da gre k prijateljici!«
»Očitno je ta »prijateljica« naš bazen.
Tisočkrat sta se opravičila. Emma je prišla sama, prinesla škatlo piškotov, se opravičila, obljubila, da bo plačala čiščenje bazena, in rekla, da je »samo hotela narediti poletje malo bolj veselo«.
Od takrat nismo imeli več penastih zabav. Ograjo smo popravili. Kamero smo odstranili, čeprav jo Marta včasih še vedno vklopi – za vsak primer.
Emma pa … zdaj se zelo vljudno pozdravi, ko gre mimo naše hiše. In zdi se, da je postala malo manj »vesela«.
Mi pa včasih v šali rečemo gostom:
»Želite se okopati v bazenu? Samo brez pene. Imamo z njo … posebno zgodbo.«
