Nikoli nisem mislila, da me lahko navadna vrata tako prestrašijo. Vse se je začelo, ko sem jo prvič zagledala – majhno deklico v sivem plašču, z dvema tankima kitkama in staro plišasto igračko v roki. Preprosto je stala pred mojimi vrati in jih gledala, ne da bi pritisnila na zvonec. Potem se je nenadoma obrnila in odtekla.
Živim v zasebni hiši na obrobju mesta. Sosedi so daleč, ulica je tiha. Najprej sem mislila, da se je zmotila v naslovu. A naslednji dan se je ponovilo. Zjutraj. Spet je pogledala moja vrata, stisnila igračo v rokah in odtekla.
Tretji dan sem že čakala. Slišala sem lahke korake po gramozu, pogledala skozi okno – spet je bila tam. Stala je. Gledala. Stala je minuto. Potem je pobegnila. In vsakič je molčala.
Četrti dan nisem več zdržala. Odprla sem vrata, a deklica je takoj odhitela. Zaklicala sem:
— Počakaj! Hočeš kaj?
Ustavila se je šele pri vratih. Obrnila se je. Pogledala me je tako … kot da prosi za pomoč, a se je boji. A ni rekla niti besede.
Odločila sem se, da je ne bom motila. Morda je to igra? Morda so starši blizu? Toda ko je peti dan spet prišla – že v dežju, z mokrimi čevlji – nisem več zdržala. Šla sem ven in tiho rekla:
– Ne bom ti storila ničesar slabega. Če potrebuješ pomoč, samo povej.
In prvič je spregovorila. Komaj slišno:
– A… Teta… vaša vrata… so taka.
Nisem razumela:
– Kako taka?
Spustila je oči:
– Tako kot njena.
Naslednji dan sem poklicala policijo. Da, morda je zvenelo neumno – »deklica stoji pred mojim vrati«. Vendar sem imela občutek, da to ni bila le otroška igra.
Policisti so prišli in se pogovarjali z njo. Deklica je molčala. Le svojo igračo – obrabljenega zajčka z enim očesom – je trdno držala v rokah. Uspeli so izvedeti samo ime – Mila. Stara je 4 leta.
Ko so jo odpeljali domov, sem slišala pogovor in vse razumela. Njena mama … je izginila pred dvema mesecema. Zjutraj je odšla na delo – in se ni vrnila. Našli so samo telefon v gozdu, nedaleč od tu. Oče je pil, je ni iskal. Deklico skoraj nihče ni opazil.
In zdaj – najhujše.
Izkazalo se je, da je bila hiša, v kateri so prej živeli, skoraj identična moji. Ista vrata. Ista posoda za smeti na stopnicah. Celo ista razpokana leva stopnica. Dekle je vsak dan hodilo tja … in trkalo. Kaj če mama odpre?
A potem so se preselili, hišo prodali. Ona pa je našla podobno. Mojo. In ves čas upala: morda je mama tukaj.
Nisem vedela, kaj naj rečem. Sedela je v moji kuhinji, segala roke v skodelico čaja in šepetala:
– Nekje mora biti … ali ne?
Zvečer, ko so policisti odšli, je pri vratih pustila svojega zajčka. In rekla:
– Če pride mama, ji ga dajte … vedno je spal z njo.
Stala sem in nisem mogla zadržati solz.
Čez teden dni so res našli Milino mamo. Ni bila živa. V starem vodnjaku za mestom. Dolgo so jo iskali. Našli so jo po naključju – ko se je lokalna ženska pritožila zaradi smradu.
Policisti niso takoj povedali dekletu. Prišli so k meni, ker so vedeli, da bo spet tukaj.
Sama sem ji povedala novico. Tiho. Brez odvečnih besed. Poslušala je in molčala. Potem je preprosto pristopila k vratom in tiho položila dlan nanje.
»Vseeno bom še prihajala,« je rekla. »Morda … morda bo slišala.
Od takrat resnično včasih pride. Sede na stopnice. Molči. Ne jo odpravim.
In vsakič, ko odide, vidim v špranji pod vrati tistega zajca. To pomeni, da je bila tu.
In nenadoma verjamem, da matere … tudi če odidejo, vseeno najdejo pot tja, kjer jih čakajo.
