Vsako jutro se je šolska jedilnica napolnila z običajnim hrupom – zvonjenjem posod, vonjem svežega kruha in otroškim hrupom iz hodnika.
Kuhar Ivan je prišel prej kot vsi ostali – ob šestih zjutraj. Ni samo pripravljal hrane, ampak je poznal ime vsakega otroka.
Vedel je, kdo prosi za dodatek, kdo se krči ob ovseni kaši in kdo se vedno tiho usede v kot in je najhitreje od vseh.
Ivan nikoli ni zavrgel ostankov. Vsak dan je nalil eno dodatno porcijo juhe – goste, vroče, kot doma – in jo postavil na rob mize ob oknu.
„Za vsak primer“, je rekel, čeprav sam ni vedel, za koga je ta primer.
Tako je trajalo tedne. Včasih je skleda ostala nedotaknjena, včasih je izginila, ko se je Ivan obrnil.
Opazil je le, da je nekdo skrbno položil žlico nazaj, kot z spoštovanjem.
Nekoč pozimi, ko je bila šola po pouku skoraj prazna, se je Ivan zadržal dlje. Na ulici je bilo mrzlo, okna so bila zamegljena, in nenadoma je zagledal – za oknom je zasvetila vitka postava.
Stopil je na verando.
Tam je stal osemletni deček v obrabljeni jakni, z nahrbtnikom, ki ga je očitno dobil od nekoga starejšega. V rokah je držal tisto skledo.
»Ti… ti si jedel mojo juho?« je tiho vprašal Ivan.
Fant je prikimal.
»Oprostite, jaz samo… jaz nisem tat. Samo včasih… doma ni večerje.«
Kuhar se je sklonil.
— Kje sta starša?
— Mama dela do pozno v noč. Očeta ni. Sam prideva sem samo po šoli. Posodo bom vrnil nazaj, da ne boste mislili…
Ivan ni odgovoril. Samo iz kuhinje je prinesel zavoj – kruh, sadje in vroč čaj v termovki.
– Potem bo to od jutri tvoja večerja. Ampak obljubi, da se ne boš več skrival.
Fant je prikimal in se prvič nasmehnil.
Od takrat je Ivan začel prihajati pol ure prej – ne zato, ker je moral, ampak zato, ker ga je zdaj nekdo zagotovo čakal.
In vsak dan je postavil isto skledo na rob mize – le da zdaj ni bila nikoli več prazna.
