Večer se je že nagibal k zatonu, ko sta se šestnajstletna prijatelja Daniel in Liam vračala z ribolova po stari gozdni poti. Kolesa, nahrbtniki, utrujenost in šale – običajen dan. Dokler ni nenadoma…
– Slišal si? – se je ustavil Liam.
– Kaj?
– Kot da nekdo stoka… ali kliče.
Najprej tišina. Potem spet. Komaj slišno, od kod iz gozda.
Odložili so kolesa in se odpravili v smeri zvoka. Dvajset metrov od ceste, v dolini med borovci, je ležal avtomobil – srebrni terenski avtomobil, prevrnjen na streho. Žarometi so utripali, izpod pokrova se je dvigala para.
– Je kdo živ?! – je zaklical Daniel.
V odgovor se je zaslišal tih otroški jok.
Pribegnili so. V avtu je ležala nezavestna ženska, privezana z varnostnim pasom. Na zadnjem sedežu je bil majhen deček, star okoli dve leti, v otroškem avtosedežu.
Spored ni deloval. Na številko 112 ni bilo mogoče poklicati. Do najbližje vasi je bilo deset kilometrov. Temnevalo se je.
»Če se bencin vname, je konec,« je izdihnil Daniel.
Plezal je noter. Pas ženske je bil zataknjen.
»Liam, vzemi otroka!«
Liam je previdno izvlekel malčka. Jokal je, a dihal. V tem trenutku je nekje pod pokrovom motorja zasvetila iskra, pojavil se je dim.
»Hitreje!« je zakričal Liam.
Daniel je z vso močjo potegnil za pas – klik. Žensko sta potegnila ven in odnesla na stran. Sekundo kasneje so izpod avtomobila izbruhnile plameni.
Sedeli so na tleh in se dušili.
»Ne moremo čakati rešilca. Moramo iti k mojemu dedu,« je rekel Daniel.
»Z otrokom? Z njo? Ponoči skozi gozd?«
»Če ostanemo, bosta umrla.«
In odšli so. Daniel je nosil žensko na ramenih, Liam pa otroka, ki je nehal jokati in ga je le držal za jakno.
Dom dedka Thomasa je stal na obrobju. Odprl je vrata, jih zagledal in ni postavil niti enega vprašanja.
Pet minut kasneje je njegov stari Land Rover Defender drvel po podeželski cesti proti bolnišnici. Žarometi so razrezali temo, dež je tolkel po steklu, motor je rjovel.
V bolnišnici so jih že čakali. Žensko so odpeljali na intenzivno nego. Dečka – na otroški oddelek.
Daniel in Liam sta sedela na klopi, pokrita z blatom in sajami, molče.
Čez dve uri je prišel zdravnik:
– Rešili ste jima življenje. Če bi se zamudili za pet minut, bi bilo prepozno.
Ženska se je imenovala Emily Carter, deček pa Noah. Zbudila se je šele zjutraj.
»Moj sin … je živ?
Da. Zahvaljujoč tem fantom.
Emily se je razjokala.
»Jaz sem se peljala v mesto… da se poslovim od moža v mrtvašnici. Umrl je pred tednom dni. Mislila sem, da je svet prazen. Potem pa ste se pojavili vi…«
Liam je spustil oči. Daniel je tiho rekel:
»Preprosto nismo mogli peljati mimo.«
Lokalni časopis je napisal le nekaj vrstic:
„Dva najstnika sta rešila žensko in otroka po nesreči v gozdu“.
A nihče ni napisal, kako sta dva šolarja v dežju in temi nosila tuje življenje.
Kako sta molčala v avtu, ker sta se bala, da bo ženska prenehala dihati.
In kako je Noe, ko se je zbudil v bolnišnici, najprej segel po Liamu in ga imenoval „brat“.
Včasih junaki niso tisti, ki nosijo uniformo. Ampak tisti, ki so se nekega dne odločili, da se ne bodo obrnili stran.
