Pozni večer. Megla se je spuščala nad reko, most so komaj osvetljevale redke luči. Anna se je vračala domov po delu, ko je pred seboj opazila žensko postavo. Ženska je stala na samem robu ograje, veter ji je razpihal plašč, roke so se ji tresle.
Anna je obstala. Vse v njej ji je govorilo, da so sekunde odločilne.
„Hej!“ je zaklicala in naredila korak naprej. „Ne, prosim!“
Ženska se ni obrnila. Samo tiho je rekla:
„Nihče se ne briga zame …“
Anna se je približala, počasi, brez nenadnih gibov.
»Pa vendar,« je rekla mehko. »Meni ni vseeno.«
Prijela jo je za roko – in v tem trenutku je ženska zajokala. Anna jo je uspela ujeti in jo zadržati z vso močjo, dokler niso prispeli mimoidoči.
Minilo je nekaj dni. Anna je ves čas razmišljala o tem srečanju. Ženska je ležala v bolnišnici, obljubili so ji pomoč. Anna se je odločila, da jo bo obiskala – preprosto zato, ker ni mogla pozabiti njenih oči.
Ko je vstopila v sobo, je neznanka dvignila pogled … in pobledela.
„Vi ste …“ je zašepetala. „Vi ste bili takrat ob reki?“
Anna je prikimala. Ženska je zakrila obraz z rokami in se razjokala.
»Moram vam povedati … Pred nekaj leti, v dežju, sem delala v šolskem taboru. Eden od fantov je stekel na cesto za žogo … Uspela sem ga ujeti – in avto je peljal mimo za centimeter. Imenoval se je … Oliver, mislim.
Anna je otrpnila. Srce ji je tako močno zaigralo, da ji je zastal dih.
»Moj sin,« je zašepetala. »Moj sin se imenuje Oliver.«
Obe sta molčali. Tišino je prekinjal le šum dežja za oknom. Anna je razumela: tisti večer na mostu ji je usoda vrnila dolg. Rešila je življenje tisti, ki je nekoč rešila najdragocenejše, kar je imela.
Včasih se dobro vrne takrat, ko ga najmanj pričakujemo. In četudi se zdi, da je svet brezbrižen, se spominja tistih, ki so nekoč rešili drugega.
