Dan je bil sončen, miren in brezskrben.
Simon in Emily Hayes sta se vračala iz mesta po sprehodu.
Vozila sta po znani cesti skozi majhno predmestje – zelena drevesa, vonj svežega asfalta, ljudje, ki so se mudili po opravkih.
V bližini starega parka, na avtobusni postaji, je Emily opazila starejšega moškega.
Stal je pod nadstreškom, opirajoč se na palico, v svetli srajci in klobuku.
„Simon, poglej, kakšen eleganten dedek,“ je rekla z nasmehom.
Ko sta se peljala mimo, se je starec obrnil in jima pogledal za njima – mirno, z rahlim nasmehom, kot da ju je prepoznal.
Naslednji dan je Emily med zajtrkom listala novice na telefonu – in nenadoma pobledela.
»Simon… poglej.
V članku je pisalo:
»Danes so se v cerkvi sv. Marka poslovili od gospoda Henryja Leina, veterana, znanega po svoji dobrosrčnosti in navadi, da je vsak dan prihajal na postajo pri parku, kjer je nekoč pospremil svojo ženo.«
Emily je pokazala fotografijo.
Bil je isti moški. Ista srajca. Ista klobuk.
Odpeljala sta se do avtobusne postaje.
Na klopi, kjer je stal starec, je ležala sveža nageljna in lepo naslonjena palica.
Simon je molčal, Emily pa je zašepetala:
»Verjetno je prišel samo, da se poslovil. Od kraja, kjer jo je čakal.«
Sonce je sijalo skozi listje in osvetljevalo prazno postajo.
In obema se je zdelo, kot da nekdo še vedno stoji v zraku – miren, z rahlim nasmeškom. ☀️
