Viktor, upokojeni geolog, je vse življenje ljubil tajgo. Bil je že starejši od sedemdeset let, vendar je vsako poletje odšel v svojo staro leseno hiško ob reki, kjer je nekoč vodil ekspedicije. Lokalci so se že zdavnaj navadili na njegovo samoto – starec je živel mirno, popravljal streho, nabiral gobe, kuhal čaj iz lipe.
Toda tisti dan se je vse spremenilo.
Jutro se je začelo kot običajno: med borovci se je razprostiral lahek meglen, zrak je dišal po smoli in vlažni zemlji. Viktor je vzel košaro, termos s čajem in se odpravil globoko v gozd, tja, kjer so vedno rasle bele gobe. Poleg njega je tekel njegov star, a zvest pes – laika po imenu Buran. Bil je že star dvanajst let, a v njegovih očeh je še vedno sijala ista zvestoba in moč kot prej.
Hodila sta že nekaj ur, ko je Viktor opazil sveže sledi – ogromne odtise šap na vlažni zemlji.
„Medvedka,“ je zamrmlal. „In videti je, da ima mladičke …“
Buran je postal pozoren, dlaka na njegovem vratu se je dvignila. Viktor je hotel obrniti nazaj, vendar je nenadoma iz gostega grmovja prišel nizek, grozeč rjovenje.
Uspel je samo odvreči košaro in se zateči k najbližjemu drevesu. Laika je glasno zalajala in odvrnila medvedko, a ta se ni umaknila – iz grmovja sta pritekla dva medvedka in zdaj je mati besno varovala svojo mladičke.
Viktor se je tresoč povzpel na najbližjo smreko. Roke so mu drsele po mokri lubini, dihanje se mu je pospešilo, a strah mu je dal moč. Našel se je na višini šestih metrov – šele takrat si je upal pogledati navzdol.
Pod drevesom je stala ogromna rjavkasto-rdeča medvedka. Sopla, se vrtela, vstajala na zadnje tace, strgala lubje s kremplji. Blizu so se igrali medvedki, ki so dvigovali glavice in gledali starca.
»Pojdite stran!« je zaklical Viktor. »Pojdite, kosmati hudiči!«
A živali niso odšle. Minute so se vlekle kot večnost. Čutil je, kako mu otrpnijo roke, kako se vsaka veja trese pod njegovo težo. Nekje daleč so kričale srake, čas pa se je kot da ustavil med dihanjem in strahom.
Verjetno je minila ura. Medvedka ni nameravala oditi. Viktor je razumel: če bo poskusil spustiti se, bo konec. Glas mu je že odpovedal od kričanja, grlo mu je presahnilo, Buran pa … Buran je nekje izginil.
»Verjetno je pobegnil,« mu je šinila grenka misel. In takrat se je spodaj zaslišalo lajanje.
Glasno, zlobno, samozavestno.
Buran se je vračal.
Izstopil je izza dreves, umazan, z obesički mahu na dlaki, a odločen kot še nikoli. Z razbežkom se je postavil med medvedko in drevo, začel renčati, lajati, se metati in pritegniti njeno pozornost. Medvedka je pokazala zobe, naredila nekaj korakov proti njemu – in se nenadoma ustavila.
Buran se ni umaknil niti za centimeter.
Viktor je kričal z vrha, ne zavedajoč se strahu in bolečine v rokah:
— Buran! Nazaj! Ne hodi k njej!
A pes, kot da ne bi slišal, je nadaljeval z izzivanjem zveri.
Medvedka se je končno spustila na štiri tace, še enkrat zasikal, se obrnila k mladičkom in se, godrnjajoč, odpravila stran. Medvedki so poslušno tekli za njo, občasno se ozirali.
Ko se je vse umirilo, Viktor ni takoj verjel, da je rešen. Počasi se je spustil dol, kolena so mu drgetala, srce mu je razbijalo. Buran je stal ob njem, težko je dihal, a rep je še vedno ponosno dvigal. Starec je pokleknil in ga objel, čelo je pritisnil k njegovi dlaki.
»Rešil si me … stari volk,« je zašepetal. »Rešil si me.«
Dolgo sta hodila nazaj. Sonce je že zahajalo, sence so postajale dolge, vonj gozda pa gost in topel. Viktor je hodil z roko na psovem hrbtu, kot da se je bal, da bo izginil, če ga spusti.
Kasneje, doma, je dolgo sedel na verandi in gledal, kako Buran spi ob njegovih nogah. Poleg njega je ležal njegov stari klobuk, na mizi pa skodelica ohlajenega čaja.
Razmišljal je o tem, koliko let je živel, koliko je videl in kako tanka je meja med življenjem in smrtjo.
In samo eno čustvo je napolnilo njegovo dušo – neskončna hvaležnost.
Za to, da je bil ob njem tisti, ki ni pobegnil. Ki se ni prestrašil.
Ki je preprosto prišel – in rešil.
Zjutraj, ko je sonce vzšlo nad gozdom, je Viktor glasno rekel:
— Zdaj vem zagotovo, Buran… angeli včasih hodijo na štirih nogah.
