Petkov večer – Rezervacija na ime James Miller, sem rekla hostesi z nasmehom, čeprav sem bila v notranjosti že povsem stisnjena. James in jaz sva bila poročena sedem let. Navzven sva bila idealni par. On je bil uspešen odvetnik, jaz pa grafična oblikovalka.
Dobra služba, hiša v predmestju Londona, potovanja po Evropi, urejen Instagram profil. A realnost že dolgo ni imela nič skupnega s to sliko. James je bil vzkipljiv.
Včasih je bil krut v besedah. In čeprav me nikoli ni udaril, je psihološki pritisk postal del mojega življenja. Danes je bil tisti dan, ko sem se končno odločila, da bom vse razvrstila na svoje mesto. Toda vse je potekalo drugače.
Sedela sva v prijetni italijanski restavraciji z mehko svetlobo in mirno glasbo. Natakar je prinesel vino. James je naročil lazanjo, jaz pa solato z lososom. Vse je bilo kot ponavadi. Preveč običajno.
»Spet zelenjava?« je rekel in stisnil ustnice. »Kako se sploh nasitiš s to travo?«
»Všeč mi je,« sem mirno odgovorila.
»Všeč ti je? Meni pa ni všeč sedeti za mizo z zajcem,« je zasikal in popil požirek vina.
Nisem nič rekla. V prsih pa se je nabiralo nekaj novega. Ne jeza, ampak utrujenost.
Globoka, izčrpana utrujenost od poniževanja, preziranja, posmehovanja.
»Ali lahko vsaj enkrat izgledaš normalno, ko gremo kam?« je nadaljeval, ne da bi znižal glas.
»V tej obleki si podobna stari učiteljici.« Ljudje za sosednjimi mizami so se začeli obračati. Čutila sem, kako mi goreče lica.
A še vedno sem molčala. Potem je prišla hrana.
Ko mi je natakar postavil pred mene krožnik, je James z gnusom pogledal nanj. — To pa je že preveč. Resno?! — Ostro je zagrabil vilico, nabodel kos ribe in … mi ga vrgel naravnost v obraz.
Vse se je ustavilo. Čas, zvoki, dihanje. Losos mi je zdrsnil na prsi in pustil mastno liso. Nisem mogla verjeti, da se je to res zgodilo. Ne v filmu, ne v nočni mori, ne v abstraktni zgodbi na internetu. Z mano.
Ljudje so strmeli. Nekdo je vzkliknil. Natakar je obstal s pladnjem. James pa se sploh ni zavedal, kaj je storil. Samo se je naslonil nazaj in se nasmehnil: »Vidite, kako to izgleda od zunaj?«
Počasi sem si obrisala obraz z robčkom. Vstala sem. Dvignila kozarec belega vina. Približala sem se njegovemu koncu mize. In izlila vsebino na njegovo glavo. Vino je teklo po njegovih laseh, vratu, obleki Armani, kapljalo na prt.
Ljudje so planili s svojih mest. Neka oseba je zaploskala. Resnično – zaploskala. Hladno sem jo pogledala. In rekla: »To je bila naša zadnja večerja, James. Upam, da si jo boš zapomnil.« Sedel je z osuplim izrazom na obrazu, popolnoma ne razumevajoč, kaj se je zgodilo.
Obrnila sem se k natakarici in ji podala kreditno kartico: »Plačam za hrano. Opravičujem se za nered. « Molče je prikimala, v njenih očeh pa se je zabliskalo nekaj, kar je spominjalo na občudovanje.
Poklicala sem taksi, sedla v avto, zaprla vrata – in se prvič po dolgem času nasmehnila. To je bil konec. Ampak ne žalosten. To je bil začetek nekaj novega. Naslednji dan sem vložila zahtevo za razvezo. Delo na daljavo mi je omogočilo, da sem zapustila mesto.
Najela sem majhno stanovanje v Brightonu, blizu morja. Začela sem pisati blog. Delila sem svojo zgodbo. Najprej zase, potem za druge. Zgodbo o tem, kako si lahko ponovno pridobiš glas, tudi če so te dolgo silili, da molčiš.
Včasih mi pišejo ženske, ki so se prepoznale v teh vrsticah. In vsaka od njih me vpraša: »Ali se nisi bala?« Ne.
V tistem trenutku sem se bala le enega – da bom ostala tista, ki dopušča, da jo pretepajo s hrano. In to nisem več postala.
