Dež je tolkel po strehah, veter je trgal veje, kot da bi hotel izruvati vas z koreninami. Noč je bila tako temna, da se je zdelo, kot da je sama tema prišla na zemljo. V tem grmenju in žvižganju vetra je majhen deček po imenu Timofej bos tekel po poplavljeni cesti. Star je bil komaj osem let. Na obrazu je imel brazgotine po požaru, oči pa so bile ogromne, polne solz in strahu. V rokah pa je držal najdragocenejše, kar je imel: majhen zavojček, majhno življenje – svojo novorojeno sestrico.
Hiša se je zrušila manj kot uro prej. Grom, udar strele in streha je vzplamtela kot fakla. Mati je uspela zakričati:
„Tima, beži! V bolnišnico! Samo jo odnesi, slišiš?!“
Potem se je zrušil strop in njen glas je utihnil.
Tima je stal sredi plamenov, opekel si je noge, dušil se je od dima, a niti pomislil ni, da bi spustil sestrico. Pobegnil je na ulico, v dež, kjer mu je veter takoj odpihnil zadnje tople solze. Ni imel čevljev, niti jakne. Imel je samo staro odejo, v katero je zavil deklico, in upanje, da bo v bolnišnici na drugem koncu vasi nekdo, ki ji bo lahko pomagal.
Cesta se je spremenila v reko. Voda mu je brizgala po nogah, blato ga je sesalo, a on je šel naprej. Vsak korak je bil boleč – noge so bile odrgnjene, kolena krvavela. Padal je, vstal, spet padal, sestro pa stiskal k prsim. Skoraj ni dihala. Majhno lice je pobledelo in Tima je šepetal:
— Potrpi … prosim, potrpi …
Ko je v daljavi uzrl luč – bolnišnico, je pomislil, da vidi fatamorgano. Toda bila je luč! Prava! Z zadnjimi močmi je tekel, spotikal se in drsel po blatu.
— Pomagajte! — je kričal, vendar je veter odnesel njegov glas.
S pestmi je tolkel po steklenih vratih, dokler ni iz notranjosti pritekla medicinska sestra.
— Bog, otrok! — je vzkliknila, ga pobrala in ovila v suho brisačo. — Kaj se je zgodilo? Kje so starši?
Tima je hotel odgovoriti … a mu je trepetalo le ustnice. Pri vratih je izgubil zavest.
Zbudil se je šele zjutraj – v bolniški sobi, pod belo odejo. Sonce je sijalo skozi zavese in prvič v tej noči je bilo tiho. Ob postelji je sedela ista medicinska sestra.
— Zbudil si se, junak, — se je nasmehnila. — Sestra je živa. Zdravniki so rekli, da če bi prišel vsaj deset minut kasneje…
Ni dokončala stavka. Samo stisnila mu je roko.
Tima se je obrnil k oknu. Tam, za steklom, so bile še vedno luže in sledovi nevihte. Nad bolnišnico pa se je že dvigala mavrica.
Minila so leta.
Na steni iste bolnišnice je zdaj visela fotografija – deček z obvezanimi rokami in deklica v plenicah v rokah. Pod fotografijo je bila tabla:
„Timofej Selin. 8 let. Rešil je svojo sestro v noči velike nevihte.“
Vsak, ki je šel mimo, se je ustavil. Nekega dne, mnogo let kasneje, se je tej fotografiji približala mlada deklica v beli halji – neonatologinja. Dolgo je gledala fotografijo, nato pa tiho rekla:
„Hvala, bratček …“
S konicami prstov se je dotaknila stekla in se nasmehnila.
V hodniku se je tiho ugasnila luč – kot da bi ji nekdo zgoraj pomignil.
