Aleksiej se je vračal domov po običajnem dnevu. Torba čez ramo, misli pa so bile pri tem, kaj naj pripravi za večerjo. Sonce je že zahajalo, na dvorišču je vladala tišina, skoraj zaspanost.
Že je vtaknil ključ v ključavnico, ko je iz kota očesa opazil gibanje pri nogah.
Sprva se mu je zdelo, da je to veja. Debela, temna, bleščeča se v soncu. Toda potem se je veja premaknila.
Aleksiej je obstal. Na spodnji stopnici je ležala ogromna kača, ki se je počasi in gladko zvijala.
Sekunde so se vlekle kot večnost. Slišal je, kako mu je v prsih glasno razbijalo srce, grlo pa je imel kot izsušeno. Kača je dvignila glavo – in njuni pogledi so se srečali.
Ne spominja se, kako je naredil korak nazaj. Potem še enega. In še enega.
V glavi je imel samo eno misel: »Kako?! Tukaj?! V mestu?!«
Vedel je, da je v bližini majhen gozd. Toda da bi takšna žival prišla prav do hiše… To ni bilo mogoče.
Nato, čez nekaj trenutkov, je Aleksej opazil podrobnost, ki mu je po hrbtu prešla mrzlica.
Na vratu kače je bilo nekaj podobnega ovratnici. Tanka, temna trakica, podobna stari gumici ali traku.
To ni bila divja kača.
Poklical je reševalce, ne da bi odvrnil pogled. Medtem ko so ti prihajali, je Aleksej stal kot prikovan in opazoval, kako se kača leno plazi proti vratom, kot da ve, kam gre.
Ko so strokovnjaki prispeli, niso mogli verjeti svojim očem: bila je redka vrsta, ki ne živi v tej regiji. Domača, pobegnila ali jo je nekdo izpustil. Najbolj čudno pa je bilo, da so pod ovratnico našli majhen kovinski žeton.
Na njem je bilo vgravirano:
„№7. Domov.“
Nihče ni ugotovil, od kod je prišla.
A od takrat Aleksej ni mogel mirno vrniti domov – vsak večer se je oziral na stopnice.
In včasih, zlasti v tiših toplih večerih, se mu zdi, da spet sliši tiho šumenje pri vratih…
