Za Jamesa Harperja, 56-letnega poštarja, je bila ta pot običajna.
Že skoraj dvajset let je dostavljal pisma v isto območje – vedel je, kdo je kdaj doma, kdo čaka pošiljke in kdo se vedno pritožuje nad vremenom.
Toda nekega pomladnega dne se je vse spremenilo.
Hiša številka 47 na vogalu Maple Road je vedno delovala mirna.
Stara zakonca Margaret in Tom Brown sta živela zaprto, redko sta hodila ven.
James je vedel, da sta raje prejemala samo papirnate pisma, brez interneta in naprav.
V zadnjem času pa je bil poštni nabiralnik prepoln.
Časopisi so ležali nepakirani, kuverte so se prašile.
Tisti dan, ko se je James približal, ga je zbodel vonj.
Bil je komaj zaznavni – mešanica vlage, papirja in nečesa … nenaravnega.
Poštar je potrkal na vrata, poklical – tišina.
Potem se je odločil pogledati skozi okno.
Zavese so bile potegnjene, a na okenski polici je bila vidna skodelica z zasušenim čajem.
Jamesu se je stisnilo srce. Poklical je policijo.
Ko so odprli vrata, je v notranjosti vladala mrtva tišina.
Hiša je bila v popolnem redu, kot da bi se čas ustavil.
Na mizi pa so ležala pisma, ki jih nihče ni nikoli poslal.
V njih je Margaret pisala nekomu – svojemu sinu, ki naj bi umrl pred dvajsetimi leti v nesreči.
„Še vedno te čakam,“ je bilo napisano v zadnji vrstici.
Na tleh, pod starim preprogom, so našli leseno škatlo.
V njej je bilo na desetine pisem, napisana z istim pisom, a podpisana z imenom tega istega sina.
Kasneje so strokovnjaki ugotovili, da so bila pisma res napisana v različnih časovnih obdobjih.
A nihče ni mogel pojasniti, kdo jih je napisal – saj sin res ni bil več med živimi.
James dolgo ni mogel znebiti občutka, da je postal priča tuji skrivnosti, ki je nihče ne bi smel razkriti.
Od takrat pravi, da vsako pismo ni le kos papirja.
Je nekdo upanje, skrito med vrsticami.
