Požar je izbruhnil nenadoma – pozno zvečer, v stari leseni hiši na obrobju mesta.
Sosedje so zbežali na ulico, nekdo je že poklical gasilce.
Plameni so zajeli streho, okna so pokala, dim je valil iz vsake špranje.
Lucas Morris, ki je živel čez cesto, je prvi opazil, da pri vratih sedi maček.
Glasno je mijavkal, kot da bi koga klical.
Mokri od dežja, črn od saj, je begal sem in tja in se vedno znova vračal k vratom hiše, ki so jo zajele plameni.
„Hej, ne smeš tja!“ je zaklical Lukas, a maček se ni umaknil.
Takrat je razumel: znotraj je nekdo.
Brez čakanja na reševalce si je Lukas prekril obraz z jakno in se vrgel v notranjost.
Vročina je žgala kožo, oči so pekle od dima.
Slišal je šibko sikanje – maček je tekel pred njim in se vsakih nekaj sekund oziral, kot da preverja, ali mu sledi.
Prispela sta do kuhinje. Tam, na tleh, je ležal moški – nezavesten, pokrit s preprogo.
Lukas ga je zagrabil pod roke in ga potegnil na ulico, maček pa je tekel za njim.
Ko so prišli gasilci, so poškodovanega že predajali zdravnikom.
Moškega so odpeljali v bolnišnico, zdravniki pa so kasneje rekli:
»Če bi ga našli pet minut kasneje, ne bi preživel.
Tudi mačka so pregledali. Njegove brke so bile ožgane, a bil je živ – ves čas je sedel ob rešilcu in se ni oddaljil od svojega gospodarja.
Kasneje je Lucas izvedel, da se je poškodovani imenoval Henry Collins, maček pa Sam.
Sosedje so povedali, da ga je Henry rešil pred enim letom, ko ga je pobral na ulici med snežnim metežem.
Zdaj sta se vlogi zamenjali.
Ko se je Henry vrnil iz bolnišnice, ga je Sam že čakal pri vratih – isti pogled, isti tihi »mijav«, kot da bi rekel:
Zdaj sva poravnana.
