Ob zori je bil zrak ob obali miren in vlažen, kot pred nevihto. Toda nevihte ni bilo – nasprotno, morje je izginjalo. Voda se je hitro umikala od obale in za seboj puščala dolge proge mokrega peska, spolzke kamne in bleščeče školjke.
Prebivalci obalnega mesteca Saint-Clair so se zbudili zaradi čudnega bučanja. Ko so prišli na obalo, so videli, da se je ocean umaknil za več sto metrov.
Tam, kjer so včeraj šumele valove, se je zdaj razprostirala široka, prazna ravnica, ki se je lesketala v bledem jutranjem soncu.
„Tega še nikoli v življenju nisem videl,“ je rekel starejši ribič Martin Doyle, ki je stal do gležnjev v pesku. „Ocean ne dela tako enostavno.“
Ob njem je stala dr. Elizabeth Grey, morska geologinja, ki je prišla v Saint Clair na konferenco. S kamero je snemala dogajanje, ne da bi verjela svojim očem.
»To ni naravni odliv,« je rekla. »Nekaj je prisililo vodo, da se je umaknila … predaleč.
Ljudje so se počasi spustili na odprto morsko dno. Zrak je dišal po soli in mulju, nekje pod nogami so škripale školjke. Toda kmalu je vso pozornost pritegnilo nekaj čudnega, kar se je lesketalo v pesku.
»Kaj je to?« je nekdo zašepetal.
Na vlažnem dnu so ležali tisoči drobnih kovinskih predmetov, podobnih miniaturnim kroglam, valjem in spiralam. Bleščali so se, kot bi bili pravkar polirani. Nekateri so oddajali šibko modrikasto svetlobo, drugi so utripali, kot bi dihali.
Elizabeth se je spustila na kolena in enega od njih dvignila. Bil je hladen, popolnoma gladek in lahek.
»To ni naravna tvorba,« je tiho rekla. »To je nekaj, kar je bilo ustvarjeno.«
Martin je namrščil čelo.
»Morda so to deli ladje?«
»Nobena ladja ne bi mogla pustiti takih sledov,« je odgovorila. »To so … premajhni in preveč natančni detajli.«
Do poldneva je bila obala polna ljudi. Nekateri so zbirali čudne predmete v vedra, drugi so snemali videe, otroci pa so se igrali in metali svetleče kroglice v pesek. Toda čim dlje je sonce stalo nad obzorjem, tem močnejše je bilo občutek, da se z njimi dogaja nekaj narobe.
En fant, imenovan Oliver, je materi prinesel najdeno kroglico in rekel:
»Mama, premika se.«
Ženska se je zasmejala, a ko je predmet položila na dlan, je resnično začutila šibko vibracijo. Kroglici je utripala, kot da bi v njej bilo majhno srce.
Do večera je Elizabeth skupaj z lokalnim učiteljem fizike Richardom Crainom namestila prenosni spektrometer. Rezultati so pokazali nemogoče:
»V notranjosti teh predmetov … ni kovine,« je rekla, ko je gledala na zaslon. »Ampak odbijajo elektromagnetno polje, kot da ‚razumejo‘, da jih preučujejo.
»Razumejo?« je ponovil Richard. »Hočeš reči, da so živi?«
»Ne vem,« je zašepetala. »Ampak reagirajo.«
Ponoči je morje ostalo na mestu. Ljudje so kurili kresove in se niso razšli, kot da bi čakali, da se bo še kaj zgodilo. V svetlobi ognja je peščena ravnica utripala s tisočimi drobcenimi lučkami.
In potem so se začele premikati.
Sprva komaj opazno – kot da se pesek sam premika. Potem hitreje. Majhni predmeti so se tresli, vrteli, se med seboj povezovali. Iz njih so se sestavljale črte, potem spirale, potem oblike, podobne mrežam ali vzorcem.
»Gospod …« je izdihnil Martin. »Nekaj gradijo.«
Elizabeth je prižgala svetilko. Pred njo se je po pesku počasi dvigovala struktura – gladka, bleščeča, skoraj prosojna. Izgledala je kot kupola, sestavljena iz tisočih povezanih krogov, ki so utripali v ritmu, kot eno samo živo bitje.
– To je… mehanizem, – je zašepetal Richard. – Ali organizem.
Ljudje so v paniki stekli proti obali, nekateri so kričali, drugi so dogajanje snemali s telefoni. Toda noben signal ni prišel do cilja – povezava je izginila.
Nato se je izpod kupole oglasil zvok – nizek, vibrirajoč, kot glas, ki prihaja neposredno iz globin oceana. Zemlja pod nogami se je zatresla. In v istem trenutku se je na obzorju pojavila stena vode.
„Cunami!“ je nekdo zakričal.
Elizabeth je uspela samo pogledati nazaj. Kupola je za trenutek zasijala v slepečem svetlobi – in izginila, kot da bi se raztopila v zraku.
Ko je val udaril ob obalo, je morje odneslo vse. Ljudje, šotori, sledi, svetleče kroglice….
Naslednje jutro, ko se je voda ponovno umaknila, je bila obala prazna. Le na mokrem pesku so ostale komaj opazne sledi, podobne odtisi sto tisoč drobnih bitij, ki so se vračala v morje.
Elizabeth se je zbudila kasneje, na skali nad obalo. V roki je držala eno majhno kroglico, ki je iz notranjosti rahlo utripala.
Gledala jo je, ne da bi trenila.
„Mislili smo, da se je morje umaknilo,“ je tiho rekla. „A v resnici nam je … samo dalo pogledati.“
