Ko se je mlada družina Martina in Laure Weber preselila v mirno predmestje Hamburga, je življenje končno dobilo dolgo pričakovani mir. Po dolgih letih v hrupnem mestu sta sanjala o domu, kjer bi bilo slišati le dež na strehi in otroški smeh. Nekaj mesecev po selitvi se jima je rodil sin Oliver in hiša se je napolnila z veseljem.
Z njima je živel tudi njihov ovčar Rex, pes, ki ga je Martina pobrala še kot najstnica. Rex je bil najstarejši od vseh – pameten, zvest, z utrujenim, a dobrosrčnim pogledom. Nikoli ni zapustil Laure med nosečnostjo, kot da je čutil, da bo kmalu prišel nekdo nov, ki ga bo treba varovati.
Ko je Laura prvič položila Oliverja v posteljico, je Rex tiho pristopil in se ulegel na preprogo. Nasmehnila se je:
„Naj leži. Samo vznemirjen je.“
Od takrat je to postalo ritual. Vsak večer, takoj ko so otroka položili v posteljo, je Rex prišel in se ulegel ob posteljico. Včasih se je celo dvignil in položil gobec na rob postelje, kot da bi preverjal, ali otrok diha.
»On ga varuje,« je rekel Martin in se nasmehnil.
Toda čez nekaj tednov je Rexovo vedenje postalo … čudno.
Zdaj se ni več le ulegel poleg, ampak se je tesno pritisnil k posteljici, včasih je cvilil in renčal v temi.
Nekoč ponoči se je Laura zbudila – Rex je stal, ušesa na preži, dlaka na vratu pokončna. Grozil je in strmel v eno točko – v kot otroške sobe.
»Rex, tiho!« je zašepetala in prižgala nočno lučko.
A pes se ni premaknil. Le tiho je cvilil in ni odvrnil pogleda od otroške posteljice.
Od takrat se je vse ponavljalo vsako noč. Rex je ležal ob otroku, ni se oddaljil do jutra in je renčal, če se je kdo približal. Celo Martino je sprejel z nezaupanjem.
Čez mesec dni Laura ni več zdržala.
„Ravna se, kot da nekaj vidi! Morda ima težave s sluhom ali halucinacije?“
Martin je, da bi pomiril ženo, v otroški sobi namestil nočno kamero.
„Poglejmo, kaj počne ponoči. Verjetno se samo odziva na zvoke.“
Naslednji dan so si ogledali posnetek. Prve ure – nič nenavadnega. Rex mirno leži ob posteljici, občasno dvigne glavo.
In potem… okoli 2:47 je kamera zabeležila gibanje.
V kotu sobe, kjer ni bilo niti oken niti svetlobe, je nekaj zasvetilo – bleda, prosojna senca, kot dim, ki spreminja obliko.
Rex se je takoj dvignil, zagrmel in se postavil med to silhueto in posteljico. Senca se je približala in pes … je zalajal – tiho, a obupano.
Na posnetku je bilo videti, kako se je Oliver nenadoma zganil, zajokal, senca pa se je kot da raztopila.
Rex se je spet ulegel poleg njega in ni odšel do jutra.
Naslednji dan je Laura v paniki odšla k sosedki, starejši ženski po imenu Gertruda, ki je v tej hiši živela več kot trideset let.
Ko ji je povedala, kaj se dogaja, je starejša ženska pobledela.
Vi … niste vedeli?« je zašepetala. »Prej je tu živela družina Kramer. Imeli so dojenčka. Umrl je ponoči … v tej isti sobi.
Laura ni mogla izreči niti besede.
Gertruda je dodala:
„Po tisti tragediji psi niso več prihajali sem. Vaš pa je očitno edini, ki je čutil, da se je vrnil.“
Naslednjo noč je Martin spet vklopil kamero. Rex je kot vedno ležal ob otroški posteljici. Ob 2:45 je dvignil glavo in postal pozoren.
Na videu se je spet pojavila ista senca, le da se je tokrat nagnila neposredno nad otrokom.
Rex je zagrmel, skočil naprej in … kamera se je nenadoma izklopila.
Zjutraj je družina zbudilo glasno lajanje. Rex je stal ob otroški posteljici in težko dihal, na tleh pa je ležala razbita svetilka.
Otrok je mirno spal.
Od takrat Rex ni več ležal ob otroški posteljici. Spal je pri vratih in pozorno prisluškoval vsakemu šumu.
In vsako noč, točno ob 2:47, so se mu ušesa tresla, kot da je spet slišal tisto, česar nihče drug ni slišal.
Včasih, ko Laura ponoči gre po vodo, opazi, kako Rex dvigne glavo in tiho renči, gledajoč v smeri otroške sobe.
In v tistem trenutku se ji zdi, da v temi sobe nekaj stoji – nevidno, a zelo blizu.
