Taksist je nosečnico odpeljal v bolnišnico – in čez leta ga je poiskala, da bi mu povedala resnico.

Bil je običajen večer. Konec delovnega dne, prometni zastoji, utrujenost.
Mark je že hotel izklopiti aplikacijo, ko je prišlo še eno naročilo – »v porodnišnico, nujno«.
Skoraj je zavrnil, a nekaj ga je prisililo, da je pritisnil »sprejmi«.

Pet minut kasneje se je ustavil pred vhodom.
Na pločniku je stala ženska z velikim trebuhom in tresočimi rokami.
»Ste Mark?« je izdihnila. »Prosim, hitro, mislim, da … se začenja.«

Pomagal ji je v avto, ji pripel pas, vklopil utripalko in odpeljal, kolikor je le mogel.
Na poti je ženska težko dihala in stiskala roko sedeža.
»Vse bo v redu,« je rekel Mark. »Držite se.«
»Sama sem,« je zašepetala. »Nimam nikogar …«

Do bolnišnice sta prispela v desetih minutah, čeprav je pot običajno trajala dvajset. Mark ji je pomagal izstopiti, poklical medicinske sestre in se že odpravljal, ko je zaslišal njen krik:

– Hvala! Ne bom vas pozabila!

Nasmehnil se je, pomahal z roko in odpeljal naprej.
Potem pa je preprosto pozabil.

Minilo je dvanajst let.
Mark je še vedno delal kot taksist. Nekoč je sprejel naročilo neke ženske – cilj potovanja: »otroška umetniška šola«.

Ko je potnica sedla v avto, je takoj prepoznal njene oči.
Ista nasmeh, le da je bila zdaj odrasla.

— Ne spominjate se me, — je tiho rekla. — Takrat ste me odpeljali v porodnišnico.
Mark je zamrmlal, presenečen.
— Res? Je z vami in otrokom vse v redu?

Nasmehnila se je in mu pokazala fotografijo enajstletnega dečka.
— Vse je v redu. Ampak… moram vam povedati eno stvar. Takrat, v avtu, sem se odločila, da če bova preživela, bom otroka poimenovala po vas.

Mark se je nasmehnil, ona pa je nadaljevala:

»Šele kasneje sem izvedela … da je moj sin rojen z redko srčno boleznijo. Zdravniki so rekli, da brez hitre prevoza ne bi preživel.
Če ne bi prišli, ne bi bil živ.

Podala mu je fotografijo, na zadnji strani katere je bilo napisano:

Mark. 11 let. Želim postati takšen kot moj imenjak – človek, ki mi je rešil življenje, ne da bi to vedel.

Mark je dolgo gledal fotografijo. Potem je samo rekel:
Zdaj vem, zakaj sem takrat kliknil »sprejmi naročilo.

 

Like this post? Please share to your friends: