Lucia Bennett se je rodila v Londonu leta 1955. Od otroštva je bila radovedna, pogumna deklica, ki je najbolj na svetu ljubila knjige in sanjala, da bo postala zdravnica. Trdo je študirala, vpisala se je na medicinsko univerzo, kasneje pa je veliko let posvetila delu v klinikah in znanstvenih centrih.
Kolegi so jo spoštovali, pacienti so jo imenovali »angel v halji«. Reševala je življenja drugih, vendar je svojo sanjo, da bi postala mama, ves čas odlagala »na kasneje«.
»Kasneje« se je raztegnilo na desetletja. Najprej ni bil pravi čas, potem ni bil pravi človek, potem pa že starost… In zdaj je dopolnila 60 let. Upokojila se je in odšla živet v Italijo, v starodavno mestece Orvieto, med hribe, vinograde in tišino.
Življenje je postalo mirno, celo lepo. Vendar je v njej ostalo občutek nedokončanosti. Nekaj pomembnega se ni zgodilo. Nekoč, ko je gledala otroke, ki so se igrali na trgu, je Lucia glasno rekla: „Ampak jaz nikoli nisem postala mama …“
Leta 2023, med potovanjem v Indijo, je Lucia po naključju pristala na znanstveni konferenci, kjer je spoznala dr. Lee Min-Suja, skromnega in pametnega znanstvenika iz Južne Koreje. Govoril je o svojem projektu, v katerem je raziskoval načine, kako pomagati starejšim ženskam zanositi. Lucija se je približala, da bi se pogovorila. Pogovorila sta se. Zvečer sta pila čaj in razpravljala o življenju, osamljenosti, upanju. Njuna vez je postajala z vsakim dnem močnejša.
Ko se je vrnila domov, je Lucia začela dopisovati z Li. Predlagal ji je, naj sodeluje v njegovi raziskavi. To je bilo tvegano – večina sveta je menila, da je nosečnost pri 69 letih nemogoča. Vendar je v njej tlela iskra, ki je desetletja ni čutila.
In po nekaj mesecih je bil test pozitiven.
Sprva je mislila, da gre za napako. Niti zdravniki niso mogli verjeti. Preverjali so znova in znova – da, res je bila noseča. Nosečnost je bila zapletena, zahtevala je stalno spremljanje, a Lucia je vztrajala. »Nisem prestrašena,« je govorila, »na to sem čakala vse življenje.«
Ko je njena zgodba prišla v novice, je o njej govoril ves svet. Nekateri so jo imenovali noro, drugi navdihujočo. Nekateri so videli čudež, drugi grožnjo običajnemu redu stvari. Toda Lucia ni nikomur nič dokazovala. Preprosto je živela svoje novo življenje – s tiho vero in ogromno ljubeznijo do še nerojenega otroka.
9. februarja 2025, v prijetni kliniki blizu Firenc, je Lucia rodila dečka – Elias. Rodil se je zdrav, z močnimi pljuči in jasnimi očmi. Zdravniki niso mogli skriti svojega presenečenja: dojenček je bil za novorojenčka nenavadno močan in miren.
Lucija ga je držala v rokah in po njenih licih so tekle solze. »Ne vem, koliko let mi je še ostalo,« je rekla medicinski sestri. »Ampak zdaj sem najsrečnejša ženska na svetu.«
Vendar je bilo pravo presenečenje šele pred njo.
Nekaj tednov po porodu, med standardnim pregledom zdravstvenega stanja otroka, so zdravniki začeli opazovati nenavadnosti. Elias skoraj ni jokal, njegova temperatura je bila vedno stabilna, njegova koža je skoraj takoj zacelila drobne praske. Njegovo telo je bilo kot da ve, kako se hitro spopasti z vsemi težavami.
Opravili so analize. Potem še eno. In še eno.
Rezultati so bili nenavadni: njegovo telo se je obnavljalo nekajkrat hitreje kot telo običajnega človeka. Njegova kri je vsebovala redke beljakovine, ki so jih do takrat našli le pri dolgoživih ljudeh, ki so živeli v izoliranih kotičkih planeta.
Pridružili so se znanstveniki iz vsega sveta. Lucijo so vabili na intervjuje, na konference. Nekateri so govorili, da je njen sin naključno čudo narave. Drugi so namigovali na posredovanje višjih sil. Nekateri so celo domnevali, da je Elias naslednji korak v evoluciji človeka.
Nekateri mediji so pisali: »Otrok prihodnosti se je rodil v Italiji«. Drugi: »Deček, ki ne stara?« Tretji pa: »70-letna ženska je rodila … in za vedno spremenila znanost«.
A za Lucijo to ni bilo pomembno.
Gledala je sina in mislila samo na eno – kako ga osrečiti. Ni vedela, zakaj je tako poseben. Ni iskala slave. Preprosto je sanjala, da bi postala mama. In zdaj ji je to uspelo.
