Minila so tri leta, odkar je umrl Andrej. Za Marijo se je ta čas vlekel v večnost. Še vedno je v mislih govorila z njim, ko je kuhala kavo, ko je hodila v službo, ko je zaspala.
Vsako nedeljo je hodila na pokopališče – uredila grob, položila nove rože, pripovedovala, kako je minil teden. To je postal njen edini ritual, ki je ohranjal ravnovesje v njenem življenju.
Tisto jutro je bilo tiho, skoraj brez vetra. Marija je hodila po znani poti in v rokah držala šopek belih lilij. Toda ko se je približala, se je ustavila. Na grobu so že ležale rože – sveže, še vlažne od rose.
Zastala je. Nihče razen nje ni prišel sem. Niti prijatelji, niti sorodniki. Andrej je bil zaprt človek, skoraj ni imel bližnjih. Marija je položila svoj šopek poleg in nenadoma opazila nekaj med stebli. Majhen zvit list.
Z drhtečimi prsti je razvila papir.
Na njem je bilo napisano z lepo pisavo:
»Kmalu se bomo srečali.«
Mariji se je zavrtelo v glavi. Padla je na kolena. Okoli nje je bilo prazno, le listje je šumelo. Besede je prebrala znova in znova, poskušala najti razlago.
Zvečer doma ni našla miru. Pregledovala je stare fotografije, pisma, celo sporočila na telefonu. »Morda se kdo šali?« je pomislila. A v njej je raslo drugo čustvo – strah in čudno slutnjo.
Naslednji dan se je odločila, da se vrne. Cvetje je ostalo na mestu, vendar ni bilo več sporočila. Namesto njega je bil nov šopek, enakega videza. In spet svež.
Marija je poklicala varnostnika pokopališča, vendar je le skomignil z rameni:
„Vsak dan nekdo položi cvetje. Ženska v ruti. Pridi zjutraj, ko nas še ni.
Maria je začela prihajati prej. Več dni zapored – nič. Toda četrti dan zjutraj je opazila postavo pri vratih. Ženska je res stala pri grobu Andreja in se sklonila, da bi položila šopek. Marija se je pohitela, a ko se je približala, ni bilo nikogar. Le sledovi na vlažni zemlji.
Od takrat je še večkrat videla cvetje. Včasih z mašno, včasih pa brez. A listkov ni bilo več. Le enkrat, na obletnico smrti, je spet našla list papirja. Na njem je bilo le eno besedo:
»Čakaj.«
Zdaj Marija ne hodi več na pokopališče. Pravi, da ga raje ohranja v spominu živega. Toda sosedje včasih pripovedujejo, da ob nedeljah vidijo žensko pri vratih – v temnem plašču in z belimi lilijami.
