Vlakom sem potoval iz Varšave v Krakov – utrujen, razdražen, s težkim nahrbtnikom in eno samo željo: tišino. V kupeju sta sedeli ženska, stara okoli trideset let, in deklica, stara okoli tri leta, z repki in velikimi sivimi očmi. Skoraj nista govorili – mama je brala knjigo, deklica pa je gledala skozi okno in stiskala k sebi plišastega zajčka.
Vzel sem vrečko s piškoti in skodelico kave iz termosa – preprosta radost potovanja. Za trenutek sem se obrnil, ko pa sem se spet ozrl, je deklica že žvečila enega od mojih piškotov. Gledala me je naravnost v oči in hrustala, kot da preizkuša mojo reakcijo.
»Hej,« sem izustil, »to je moje.«
Samo se je nasmehnila – drobtine na ustnicah, oči so ji zasijale. Mati je pogledala čez očala, utrujeno:
»Oprostite. Ona … včasih …« in ni dokončala.
Hotel sem se razburiti, a me je nekaj zadržalo. Morda zato, ker je bila deklica tako krhka, kot da bi bila iz stekla. Naslednjih trideset minut se je spremenilo v čudno igro. Vzel sem piškot – ona je iztegnila roko in ga vzela tudi. Včasih kar iz moje dlani. Jaz sem godrnjal, ona pa se je smehljala, kot da bi bil to skrivni ritual. Mati je molče sedela, še vedno brala knjigo, ne da bi se vmešavala.
Ko sem ji pol v šali ponudil zadnje piškote, me je resno pogledala in nenadoma rekla:
— Jaz sem vas videla.
– Kje?
– Tam, na peronu. Ste stali sami. In bili žalostni.
Presenečen sem bil.
– Si zelo opazna.
– Samo tudi jaz sem žalostna,« je tiho rekla. »Samo mama pravi, da ne smem biti.
Ženska je odvrnila pogled od knjige in rahlo pobledela.
»Dovolj, Emma,« je rekla strogo. »Ne govori.«
Dekle je stisnila zajčka v roke in se obrnila k oknu.
Vlak je drčal po tirih in nenadoma sem se počutil nelagodno. V glavi mi je rojilo: »Tudi jaz sem žalosten.« Vzel sem še en paket – hotel sem ji ga ponuditi, a ona je že spala, objemala igračo.
Ob zori sem se zbudil prvi. Ženske v kupeju ni bilo. Na sedežu je ležal samo plišasti zajec.
Pogledal sem v hodnik – nikogar ni bilo. Vozovodnik je rekel, da nihče ni izstopil na postaji.
Ko sem odprl nahrbtnik, da bi vzel termos, je bil znotraj lepo zložen moj paket s piškoti – poln.
Na vrhu je bila otroška beležka, napisana s krivimi črkami:
»Hvala, da ste se delili. Zdaj vam bo lažje.«
Sedel sem, gledal zajčka in jutranjo svetlobo skozi okno in razumel: ni vse, kar se zdi naključno srečanje, naključno.
