Ko se je rodil Leo Martens, so zdravniki njegovi mami rekli: »Nikoli ne bo mogel živeti normalnega življenja.«
Nimel je rok. Za nekatere je to zvenelo kot obsodba, za njo pa ne. »Lahko bo počel vse. Samo drugače,« je rekla in stisnila sina k sebi.
Leo je odraščal v majhnem mestecu v Nemčiji. Bil je radoveden otrok – nasmejan, pameten, a vedno nekoliko stran od drugih. Ko so sošolci učili pisati, se je naučil držati svinčnik med prsti na nogah. Ko so se vozili s kolesi, je vozil doma narejeno desko na kolesih. Navadil se je, da so ga gledali z usmiljenjem.
A nekega dne, ko je bil star sedem let, ga je mama peljala v glasbeno šolo. Tam je stalo klavir – črn, sijoč kot ogledalo. Leo je dolgo gledal tipke. »Lahko poskusim?« je vprašal. Učiteljica je bila zmedena:
»Fant, to ni igrača. To je težko celo za tiste, ki imajo dve roki.«
»Bom poskusil.«
Sedel je, iztegnil noge in … nerodno pritisnil dve noti. Zveneli sta nerodno, a v njegovih očeh je zagorel ogenj.
Od takrat je klavir postal njegov svet. Prihajal je v dvorano zgodaj zjutraj, ko je bila šola prazna, in se učil pritiskati tipke s prsti na nogah. Sprva je bilo boleče – sklepi so ga boleli, mišice so gorele, a ni se vdal.
Poslušal je zvoke, se učil čutiti ritem, prilagajal pedale.
Leta so minila. Igraje je gamme, preproste melodije, potem pa Bacha, Mozarta, Chopina. Sprva so se vsi smejali, potem pa so bili navdušeni. Glasba je postala njegov jezik.
Mama je pogosto sedela poleg njega na starem stolu in šepetala: »Igraj, sin. Naj ves svet sliši, kako zveni moč.«
Nekoč je v njihovo mesto prišel producent glasbenega festivala. Slišal je za fanta brez rok, ki igra z nogami, in Leu ponudil nastop. Leo je dolgo odklanjal. »Nisem umetnik. Samo… ljubim glasbo.« A mama je vztrajala. Prenosni zvočniki
Na koncertu je bila dvorana polna. Ko je voditelj napovedal: »Na odru je Leo Martens. Človek, ki igra brez rok,« je v dvorani zavladala tišina.
Leo je stopil na oder. Brez zadrege, brez sočustvovanja do sebe. Sedel je za klavir, globoko vdihnil in položil stopala na tipke. Prvi akord je zazvonil plašno. Drugi – bolj samozavestno. Čez minuto je vsa dvorana poslušala. Ni igral samo melodije – pripovedoval je zgodbo: o bolečini, veri, ljubezni in svobodi.
Ljudje v dvorani so jokali. Nekateri so si z dlanjo zakrivali usta, drugi so snemali s telefonom, ne verjameč, da je to resnično.
Mama je sedela v prvi vrsti, stiskala robček in šepetala: Moj fant … uspelo ti je.
Ko je zadnja nota utihnila, je dvorana vstala. Aplavz je trajal nekaj minut. Leo pa se je samo smejal – ne publiki, ampak sebi. Dokazal je, kar je hotel od samega začetka: omejitev ni, če duša poje.
