Ko se je v stari hiši na Oak Street začela temeljita prenova, si nihče ni mogel predstavljati, da se bo običajno delo spremenilo v preiskavo skrivnosti, ki je ležala desetletja.
Hiša je bila zgrajena pred vojno – z debelimi opečnimi stenami, visokimi stropi in ozkimi hodniki. Nekoč so tu živeli zdravniki, učitelji, inženirji… zdaj pa je tu le tišina in šumenje starih podov.
Ekipo treh ljudi je poklicala starejša ženska po imenu Helen Martin – urejena, vljudna, nekoliko raztresena. V tem stanovanju je živela skoraj štirideset let.
»Tukaj je nastala razpoka,« je pokazala z roko na steno dnevne sobe.
»Hiša je stara, bojim se, da se bo vse podrlo. Prosim, poskrbite, da bo vse varno.
Delavci so dan začeli kot običajno: hrup vrtalnika, vonj po prahu, krušljiva omet. Toda bližje poldnevu se je eden od mojstrov, Adam, nenadoma ustavil. Vrtalnik je nepričakovano padel – za opeko je bila praznina.
– Čudno … – je zamrmlal in potrkal po steni.
– Tu je nekaj votlega. Prevideno je razširil luknjo in čez nekaj minut zagledal v globini pravokotno nišo.
Notri je bilo temno in prašno. – Verjetno prezračevanje, – je ugibal njegov sodelavec. Toda Adam je posvetil s svetilko – in zamrl.
Na dnu je ležala majhna lutkovska čevlica, nekoč rožnata, zdaj zbledela in razpokana. Izgledala je, kot da je tam ležala že desetletja. Ni bilo nobenih zapisov, nobenega blaga – samo ta čevlica in plast apnenega prahu.
»Gospa Martin!« je poklical lastnico. »Pridite pogledat.«
Starka se je približala, pogledala in pobledela. »Gospod…« je zašepetala.
— Gospa Martin! — poklical je gospodarico. — Pridite pogledat.
Starka se je približala, pogledala — in pobledela. — Bog… — je zašepetala. — Popolnoma sem pozabila na to…
Adam je previdno izvlekel najdbo in ji jo podal.
Ženske roke so se tresle, kot da ne drži igrače, ampak del svoje preteklosti.
»To je… čevlji moje sestre,« je tiho rekla. »Imenovala se je Lena. Pred vojno sva živeli tukaj. Takrat sem bila stara šest let, ona pa štiri.
Sedla je v fotelj in najdbo stisnila k prsim. — Leta 1942 so nas z mamo evakuirali, oče pa je ostal, ker je bil zdravnik. Lena je takrat zbolela. Najprej so mislili, da je prehlad, potem pa so zdravniki rekli, da je difterija.
Niti nje ni mogel rešiti… Ko sva se vrnili, je mama rekla, da so jo ponovno pokopali na pokopališču. A jaz se ne spominjam pogreba. Spominjam se le, da je v tej sobi stala njena lutka – z belo obleko in temi rožnatimi čevlji.
Potem, po prenovi, je lutka izginila. Mama je rekla, da so jo zavrgli. Tisto noč pa sem slišala tiho trkanje iz stene. Kot da bi nekdo trkal s prstom… V sobi je postalo tiho, celo zrak je kot da zamrl.
— Mogoče je kdo med gradnjo po naključju zazdral, — je negotovo rekel eden od moških. Toda Adam je začutil mraz, čeprav je skozi okno pihal topel pomladni veter. Helen je zmajala z glavo.
— Ne. To ni naključje. Spominjam se, kako je mama jokala, ko so ometali to steno. Mislim, da je nekaj skril. Dolgo je gledala čevlje, potem pa tiho dodala:
— Čudno, ampak sinoči sem sanjala Leno. Rekla je: »Helen, odpri.« In danes ste to našli. Naslednji dan je Helen delavcem prinesla čaj in domačo pito.
Čevlji so zdaj stali na polici, poleg porumenele fotografije družine: mama, oče in dve deklici v enakih oblekah. Ko je odhajal, Adam ni mogel zdržati in je vprašal: »Ali se zdaj ne bojite živeti v bližini tega kraja?«
Žalostno se je nasmehnila: »Ne. Vedno sem čutila, da v tej hiši nekaj manjka. Kot da nekdo čaka, da ga najdejo. Zdaj mislim, da je vse na svojem mestu.« Z roko je pogladila steno in tiho dodala:
Hiša je končno prenehala trkati ponoči.
