Vsako jutro, ob devetih, je gospod Artur stopil iz svoje hiše in se odpravil proti cesti. Vedno je bil oblečen enako: čista srajca, zlikane hlače, plašč in neizogiben šopek vrtnic v rokah. Stal je ob robu ceste, molče, rahlo naslonjen na palico, in gledal v daljavo. Včasih je mahal mimoidočim avtomobilom, včasih je samo čakal.
Sprva so se sosedje smejali – »starec s cvetjem«, »čaka avtobus, ki ga ni«. Toda dnevi so minevali, tedni so se spreminjali v mesece, on pa je še vedno stal. Vsak dan. Pozimi, poleti, v dežju, v snegu – vedno s cvetjem.
Lokalci so se navadili. Nekateri so ga začeli pozdravljati, nekateri so mu ponudili prevoz, a on je vedno zavrnil:
»Hvala, počakal bom.«
Nekoč se je mlada novinarka Laura odločila, da bo izvedela njegovo zgodbo. Približala se je, se predstavila in vprašala:
„Oprostite, čakate koga?“
Artur se je nasmehnil.
„Da. Čakam. Vsak dan ob isti uri.“
„Koga?“
Pogledal je v daljavo in tiho rekel:
„Ženo.“
Laura je bila zmedena.
— Oprostite… ampak…
On je prikimal.
— Vem. Ni je več. Že deset let je ni več.
Izdihnil je in dodal:
— Ampak ona mi je obljubila: »Če lahko, počakaj me ob cesti, tam, kjer sva se prvič srečala.«
Od takrat je vsak dan stal tam – na istem mestu, kjer jo je nekoč prvič zagledal, in tudi ona je imela v rokah šopek vrtnic.
Ljudje so mu prinašali termos s čajem, pomagali mu menjavati cvetje. Neka oseba je celo postavila klopico v bližini. In nekega sivega novembrskega dne ni prišel. Ljudje so to takoj opazili.
Ko so sosedje vstopili v njegov dom, je na mizi stal šopek svežih vrtnic – in kartica z napisom:
„Hvala, da si čakal. Spet se bova videla ob cesti.“
