Ko je močan vihar poplavil staro hišo Emily in Marka, sta mislila, da gre le za še eno neprijetnost v gospodinjstvu. V kuhinji je počila cev, voda je zalila sobe, do jutra so se tla napihnila in postala neravna, v hiši pa je vladal vonj po vlagi in starem lesu.
Emily je sedela ob oknu in držala skodelico hladne kave.
„Vse bomo morali zamenjati,“ je vzdihnila.
Mark, ki je klečal z lomilom v rokah, ni bil navdušen.
„Da, desk ni več mogoče posušiti. Vse bo treba zamenjati,“ je zamrmral.
Mark je hišo podedoval od dedka – bila je stara, izpred vojne, z debelimi stenami in težkimi tramovi. Pod njo ni bilo kleti, vsaj tako je govorila njegova mama. Tu sta živela le eno leto, uživala v tišini in udobju in nikoli nista pomislila, da bi se pod njunim podom lahko skrivalo še kaj drugega.
Ko je Mark dvignil prvo desko, je od spodaj prišel hladen, zatuchli zrak.
»Čutiš to?« se je namrščil.
Emily se je približala. »Kot da bi bil prepih… Ampak od kod?«
Dvignil je še nekaj desk in nenadoma je kladivo z gluhim zvokom udarilo ob kovino. Čez minuto sta oba stala in gledala, kar se je odprlo pred njima: rjasta kovinska loputa s krožnim ročajem na sredini.
»To ni mogoče,« je zašepetala Emily. »V hiši ni kleti.«
»Potem smo se motili,« je odgovoril Mark, a njegov glas je zadrhtel.
Prijel se za obroč in potegnil. Pokrov se je s škripanjem podal. Izpod njega je pihal hlad in vlaga. V temo so vodile kamnite stopnice.
»Mark… morda ne bi bilo dobro iti tja?« je negotovo rekla Emily.
On se je nasmehnil. »Res hočeš to pustiti tako?«
Svetilka je trepetala v njegovi roki, ko sta začela spuščati se. Stopnice so bile vlažne, stene iz opeke, na nekaterih mestih porušene. Na dnu stopnic ju je čakala majhna soba. Strop je bil nizek, zrak težak. Na stenah so bile sledi saj, kot da bi tu gorele sveče. V kotu je stal star miza, prekrita s prahom, na njej pa rjavi orodji, steklene kozarce in zaklenjena kovinska škatla.
Mark je postavil svetilko na tla in podprl pokrov. Ključavnica je počila in pokrov je odpadel. Notri so ležali porumeneli papirji, nekaj fotografij in majhen leseni križ.
Emily je s tresočimi rokami vzela kuverto z napisom, ki je bil zbledel:
»Za tiste, ki bodo našli«.
Odprla je pismo. Pisava je bila nervozna, neenakomerna:
»Če to bereš, pomeni, da si našel skrivališče. Ta hiša hrani nekaj, kar ne bi smelo biti najdeno. Tukaj so zapisana imena tistih, ki so izginili, in tistih, ki so jih odpeljali. Če ti je drag mir, zapri loputo in pozabi, kar si videl.«
»Kaj je to za neumnosti?« je zašepetala Emily.
Mark je listal po papirjih: imena, datumi, kratki zapisi – »odšel ponoči«, »slišali korake«, »našli ob reki«.
»Izgleda kot dnevnik… ali poročilo,« je zamrmlal.
Nenadoma je zgoraj zaloputnila vrata. Tišina. Svetilka je zamigotala.
»To je veter,« je hitro rekel Mark.
Toda ko sta šla gor, so bila vrata v dnevno sobo zaprta. Čeprav sta jih pred spustom pustila odprta.
Na pragu so bile sveže sledi mokrih čevljev.
Emily je pogledala Marka.
»Si si seveda sezul čevlje?«
»Seveda sem se,« je odgovoril hripavo.
V tem trenutku se je izpod tal zaslišal tih zvok. Kot da bi nekdo trikrat potrkal.
Tuk… tuk… tuk…
Mark se je hitro obrnil proti loputi. Pokrov se je počasi spuščal in škripal z kovino. Emily je zakričala in se umaknila nazaj, pismo pa je pritisnila k prsim.
Loputa se je zaprla. Tišina je ponovno legla na hišo.
Pogledala je list in pobledela. Pod starim napisom je bilo zdaj videti svež, temen črnilo:
»Dobrodošli doma«.
Od takrat Emily in Mark živita v tej hiši… vendar vsako noč izpod tal slišita tihe korake, kot da nekdo tam še vedno čaka, da se loputa ponovno odpre.
